hej,
odločila sem se da objavim še naslednji del.
Lp Chloe
Sedaj sem se odločila da ne morem več čakati saj bi lahko izgubila preveč krvi in stekla sem k Olivii. Napol je že spala a ko je videla mojo roko je stekla k meni in odšle sva v kopalnico. Vmes sta se na vratih že pojavila Viliam in Ana ki sta prinesla prvo pomoč in pripeljala Luno, Teso, Anjo in Oskarja pa so poslali po avto. Luna, Tesa in Olivia so odšli z mano do bolnice kjer so mi roko povili. Rekla sem da moram na stranišče in pustili so me. Sedaj sem imela priložnost iti do dedija. Stekla sem do dvigala in pogledala kje je oddelek za kapi, raka in podobno. Bilo je drugo nadstropje in z dvigalom sem se odpeljala do tja. Neprestano sem gledala okoli sebe da me ne bi kdo videl. Odhitela sem do recepcije.
»Pozdravljeni, zanima me v kateri sobi je Oliver Bončič.«
»Tukaj greste na levo in zagledali boste sobo 34. Želite da vas pospremim?«
»Ne v redu je. Najlepša hvala.« sem še rekla in nadaljevala pot na levo in gledala številke.
»26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33.« sem si govorila v glavi. Nisem si upala pogledati v sobo. Na koncu sem res zbrala pogum in pogledala izza vogala. Videla sem dedija in nikogar zraven. Dedi ni bil pri zavesti zato sem si upala stopiti naprej. Stopila sem korak za korakom in gledala ubogega dedija ki je bil na postelji. Aparati so enakomerno bipali in nisem vedela kaj naj naredim. Na koncu sem z svojo povito roko prijela dedijevo roko in začela jokati. Nisem vedela kaj naj rečem ali naredim. Privlekla sem si stol in dedija spet prijela za roko. Solza za solzo so mi padale po licih navzdol. Ne vem koliko časa sem bila tam ko sem zaslišala znani glas.
»Kaj pa ti delaš tukaj?« bil je Nik.
»Kaj ti delaš tukaj?« sem rekla z obrazom še vedno obrnjenim proti dediju in si začela brisati solze.
»Jaz sem vprašal prvi.« je rekel in videl mojo roko.
»Kaj se ti je zgodilo?«
»Nič takega.«
»Ne, resno kaj se ti je zgodilo?«
»Ko sta naju Olivia in Viliam ločila narazen je Olivia zaloputnila z vrati in se je slika razbila in potem sem se jaz urezala. Nič kaj takega ni ampak so vztrajali da grem doktorju za vsak slučaj. Zakaj si ti tu?«
»Saj veš da te vsi spet iščejo, kajne?«
»Joj bolje da grem.« sem rekla, poljubila dedija na čelo in odhitela v prvo nadstropje kjer sem videla mamo na sredi avle. Stekla sem k njej in jo objela.
»Ne povzročaj mi več skrbi.«
Kasneje smo se vrnili domov in imela sem vsega poln kufer. Ura je bila že osem zvečer, Nika pa ni bilo nazaj domov. Vsi so me gledali vzvišeno in tisti dan se nismo največ pogovarjali, kar mi je bilo všeč saj mi ni pasalo. Šla sem v sobo in tam sem legla na posteljo in razmišljala kaj na naredim. Naj pustim Andreja za teh 5 dni ali naj ga ne pustim? Naj sem neprestano ob dediju, naj sem sama doma ali naj samo ležim v postelji preostal del počitnic? Samo dala sem si glasbo na mp3 in zaspala. Imela sem zelo čudne sanje. Sanjala sem da sem bila na nekem polju katerega so začeli bombardirati in sem bila v sredini ter na eni strani sta bila Andrej na drugi strani pa moja družina. Morala sem s odločiti na katero stran bom šla in začela sem jokati nato pa je bil potres in pod mano se so tla odprla in namerno sem skočila v luknjo in brezno brez dna. Nato sem se zbudila in začela še bolj jokati. Mogoče bi se komu zdelo da preveč jokam a nihče ne razume v kakšni situaciji sem. Ura je bila 2 ponoči in Ele ni bilo v sobi in to priložnost sem izkoristila da sem nekaj začela izdelovati. Veliko stvari sem morala narediti in si jih najprej zamisli zapisala. Vedela sem da ne bo lahko a odločila sem se in odločitve ne bom spremenila. Celo noč sem delala. Okoli šestih so se mi moje veke zdele tako težke da sem nazaj zaspala. Zbudila sem se čez tri ure se preoblekla in bila sem tako potrta da sem si mislila: »Kaj čemi pranje zob. Zakaj bi se počesala tako ali tako je moje življenje polomija in ne potrebujem tega.« mogoče bi bilo bolje če bi se vsaj počesala a se nisem. Obula sem se in odšla v Dm. Tam sem natisnila okoli 40 slik ki sem jih poslala z računalnika vzela par stvari ki sem jih potrebovala in se vrnila domov. Ni se mi dalo jesti čeprav nisem jedla že od včeraj zjutraj. Ko sem prišla domov so večinoma vsi bili po sobah in tja sem šla tudi jaz. Na poti sem srečala mami in jo vprašala kje je Ela ona pa je odgovorila da so jo poslali k nekaterim prijemljem zato da nam ne bo doma delala težav in preglavic. Nato sem svojo pot nadaljevala in v sobi sem začela delati. Ko sem končala sem odšla po hišni telefon in vtipkala Andrejevo številko. Zmenila sva se da se dobiva v parku čez eno uro in mu bom vse razložila. Tja sem se odpravila kar takoj po klicu in se malo sprehajala. Kot po navadi sem si na mp3 dala glasbo. Šele čez nekaj časa se je za mano pojavil Andrej.
»Hej.« je rekel in videlo se mu je da ga je bilo strah kaj se je zgodilo.
»Hej. Imam nekaj stvari za ti povedati.« sem odgovorila z resnim glasom.
»Okej… Nadaljuj.«
»Kakor veš sem predvčerajšnjem odkrila da moja družina ni doma. Mojega dedija je kap kar si najbrž že izvedel od Jane. Seveda so bili vsi jezni name, ker sem jih pustila na cedilu ko so me potrebovali. Ugotovila sem da to med nama ne bo šlo skozi. Ko je moj dedi umiral sem bila jaz z tabo in ne z njim. Ne morem si predstavljati kaj bi se šele zgodilo če bi… Saj veš.« dala sem mu veliko darilo v katerem je bila spominska knjiga od začetka najinega prijateljstva (ki je bilo že od petega leta naprej) vse slikice so bile zalepljene in spodaj napisane nekatere besede. Na začetku knjige je pisalo na veliko:
`Neki moder človek mi je nekoč rekel, da se vse zgodi z namenom zato vem da bo vse dobro.´
Ko se je gledal v spominsko knjigo sem tiho vstala in začela odhajati proti jezeru.
»Chloe, čakaj!« nisem se ustavila. Pritekel je, me prijel za ramo in me objel. Nisem vedela kaj naj naredim, naj ga objamem nazaj ali ne? Vseeno sem ga počasi objela in mu zaželela srečno pot. Strlo mi je srce ga tako gledati saj sem vedela da ni nič naredil narobe ampak da sem težava jaz.
Želela sem si biti sama. Vedno je okoli mene preveč ljudi in preveč nemira. Sedla sem na pomol in gledala v jezero. Tam je bilo veliko ljudi a dan je bil premrzel da bi se kopali zato so se samo sprehajali. Zdelo se mi je kot da me vsi gledajo in se čudijo in me obsojajo kot da bi bila nek brezdomec. Komaj sem se vstala že sem stekla proti kotičku katerega smo poznali samo jaz, Lana, Nik in seveda Andrej. Bil je pomol skrit za tremi velikimi grmovji zato nihče ni ugotovil kaj je tam. Poslušala sem glasbo in jokala. Z zamegljenim vidom sem videla samo vodo. Počutila sem se kot da sem v megli, da ne najdem poti ven, da mi ni pomoči in bom v tem zavedno. Nihče me ne mara. Nihče ne bi zame niti trznil s trepalnico. Nimam se na koga nasloniti, mu potožiti in objeti. Vsi me sovražijo. Vedela sem da sem čudna, zakomplicirana in grda in vse moje misli ki sem jih po navadi imela lepo v mapicah zložene po abecedi so bile povsod. Nekdo je prišel v mojo glavo mi jih vse zmešal in jih pustil tam ležati. Mogoče je vzel kako mapico a nisem vedela saj nisem imela več dostopa do teh mapic. Samo ležale so tam in me gledale. Tudi jaz bi se ulegla in ne skrbela za nič na svetu a ne morem. Hotela sem se umakniti na samoten otok in biti sama tam več dni, mesecev in let. Mogoče bi potem tudi sestradala in umrla a nihče ne bi vedel. Tako ali tako ne bi nihče se zmenil za to da sem mrtva. Samo ležala bi tam in ne dihala.