PRVO POGLAVJE (2. del)

TWs za to poglavje:
droge, nasilje/bullying, sovražni govor in slurs (žaljivke usmerjene proti določenim skupinam ljudi), prepiranje, družinske težave, omembe: samopoškodovanja, samomora, kajenja
______________________________
Olivia

Ko se spet zavem, je svet okoli mene meglen. Boli me vse telo in moram se potruditi, da ponovno ne omedlim. Pogledam na uro. Nezavestna sem bila približno pet minut. Zastokam in se dvignem v sedeči položaj. Vem, da je gotovo prišlo nekaj ljudi mimo, ampak jim ne zamerim, da mi niso pomagali. Predobro poznam strah pred Maxovo jezo.
Max je bil vedno nasilnež. Amapk kljub temu je bil neizmerno priljublen. Vsaj med tistimi, ki jih ni pretepal. Včasih je bil Aidenov najboljši prijatelj. Bila sta tako rekoč neločljiva. Amapk, ko mu je Aiden povedal, da je bi, se je Max nehal pogovarjati z njim. Izogibal se ga je na hodnikih in se presedel stran od njega pri vseh predmetih. Čez čas je poskrbel, da so takšen odnos do njega začeli gojiti tudi vsi ostali. Aiden je bil povsem na tleh in ni vedel kaj naj, dokler se nismo z njim začeli družiti jaz in Azar. Aiden nam je bil neskončno hvaležen, Max pa nam je zameril. Tako se je začel spravljati name vsakič, ko je dobil priložnost.
Seveda bi z veseljem pretepel tudi Aidena ali Azar. Ampak Aiden je premočen zanj in pravzaprav nikoli ni v šoli. Azar pa so preveč priljubljeni med učitelji. Če bi se jih Max samo dotaknil bi nemudoma zabredel težave.
Tako ostanem samo še jaz. Azar in Aiden so naredil vse kar so lahko, da bi mi pomagali, ampak mi preprosto preveč dol visi, da bi se dejansko kaj spremenilo.

Ko sem prepričana, da se ne bom spet onesvestila, počasi vstanem. Globoko zajamem sapo in se odpravim domov.

***

Deset minut kasneje stojim pred svojo hišo.
Ni mi treba vstopiti, že s praga lahko slišim svoje starše. Kričita in se prepirata.
Zavzdihnem, ko ugotovim, da je oče spet v mestu. Hitro se sezujem in se poskusim pretihotapitiv svojo sobo. Na žalost me oče opazi, ko se poskušam prikrasti mimo kuhinje.
"Oliva, hej!"
Obrnem se in prisilim nasmeh na obraz. Očka se namršči.
Super. Videl je kako pretepena sem.
Obrne se proti mami. V trenutku vem, da jo bo okrivil za vse skupaj. Spet začne kričati.
"Mar ne vidiš kaj se dogaja s tvojo hčerko!? Poglej jo! Povsem je pretepena! In te ne storiš ničesar, da bi ji pomagala! Morala bi živeti z mano! In ti bi morala biti vesela, da te ne tožim!"
Mama mu hitro odgovori in se ne zadržuje:
"Misliš, da nisem poskusila?! Poslala sem jo k vsakemu terapevtu v tej jebeni državi ona pa se še kar poiskuša ubiti! Nič več kot sebična prasica ni!"
Ugriznem se v ustnico.
"In misliš, da bi bila bolje pri tebi?! Navaden pijanec si! Si mogoče pozabil, kako si naju obe pretepal!?"
"Spremenil sem se! Liv, povej ji! Povej ji, da želiš živeti z mano!"
Zelo dobro vem, da se ni spremenil. In kljub temu, da mami povsem dol visi zame, me vsaj ne pretepa ves čas. Nočem še bolj razjeziti očeta, zato previdno izbiram besede:
"Oči, poslušaj. Z veseljem bi živela s tabo, ampak se res noč preseliti. Vsi moji prijatelji so tukaj! Res jih nočem zapustiti."
Tišina pade nad sobo in vse kar silišim je očetovo globoko, jezno dihanje. Končno izjavi:
"Tako torej." Obrne se in zapusti hišo. Za sabo zaloputne vrata.
Po prvem šoku se mi mama nasmehne. Rada se pretvarja da je vse vredu, potem ko se postavim na njeno stran. Kar slabo mi postane.
"Hvala ljubica, res mi veliko pomeni," začne.
"Saj veš, da nisem resno misl-"
"Samo pusti me faking pri miru," jo prekinem. Stečem v sobo in zaloputnem vrata.
Vem, da je resno mislila. Vedno je bila mnenja, da sem sebična, ker sem se probala ubiti. In ubistvu ima prav. Res je naredila vse kar je lahko. Ampam preprosto si neželim pomoči. Zase ne vidim nobene prihodnosti. Rada bi živela od drog in alkohola, se samopoškodovala ko se mi zdi in jedla komaj dovolj, dokler me vse skupaj ne ubije preden dopolnimn 25. Ne pravim, da je dobra mama. Kolikor me je oče uničil fizično, me je mama psihično. Ampak tokrat je imela prav.

Torbo vržem na tla moje sobe. Hotela sem poiskati Aidena, ampak sem si premislila.
Vzamem svojo jakno in potisnem cigarete, vžigalnik in denarnico v žep. Potem odprem predal pod svojo mizo in sežemo po majhni plastični vrečki, napolnjeni z belim prahom. Hitro zaprem predal in zapustim hišo.
____________________________
Hejla, tule je nov del, pa se opravičujem, da je tako trajalo;)

~Liv