15. Poglavje

"Kaj pripravljaš?" me z zanimanjem vpraša. "Kaj ne vidiš? Zajtrk." se delam neumno. Dobro sem namreč vedela kam meri, a predtem sem se morala še malo pozabavati.
Kevinu ni bilo všeč, da se delam norca, zato sem ga hitro potolažila. "Pripravljam več stvari, če želiš mi lahko pomagaš." "Rade volje vam bom ustregel. Kaj naj storim?" Z olajšanjem mu odgovorim. "Lahko mi narežeš najprej sadje, ki je pripravljeno na pultu." "V redu." Pomakne se k njemu, vzame nož in začne.

"Hm... si zmeraj tako zgodnja?" Me čez čas vpraša. "Ne skoraj nikoli. Danes je pač izjema. Nisem mogla spati, zato sem malo prej vstala." "So te mučile more?" vprašanje se je zdelo čudni, a nisem protestirala. "Da. Ampak samo danes. Prej me niso, razen takoj po smrti staršev."
"Čakaj a tvoji starši so..." stavka ni končal, saj sem mu skočila v besedo "Ja. Ko sem bila stara sedem let sta umrla za rakom."
"Moje sožalje" "Hvala." Je bila to primerna beseda. Zakaj bi se mu zahvaljevala v takšni situaciji? Ta pogovor je zatekel k neprijetnim temam, vsaj zame. Vesela sem bila, ko jo je takoj zamenjal.
"Ali si že gledala vojno zvezd?" "Itak. Zakaj?" Sumničavo ga pogledam. Vojna zvezd je moj najljubši znanstveno fantastični film. Le kaj naklepa? "No veš v kinu je izšel nov del in zanimalo me je, če bi šla z mano in bratoma ga gledati preden odidemo. Si za?" Kaj! Hotel me je povabiti v kino! OMG. No pa saj ni zmenek, če gresta še njegova brata. A vseeno.
Resno, da nekdo Rose povabi ven?
"Naj premislim,... sem za." Na obrazu se mu je prikazal velik nasmešek. Zadovoljen je nato dodal "bi bilo v redu danes zvečer? Jutri moramo že iti na letalo." "Jutri?" Njegove besede so me razočarale. A že? Saj je minil komaj en dan in pol. V grlu se mi je naredil cmok. Zdelo se mi je, kot da se poznava že celo večnost pa je minil le en dan. Hudo mi je bilo pri srcu, da bo odšel. Ne Rose. Ne predaj se žalosti. Naredi te zadnje ure nepozabne. Vsaj možgani mi še delujejo.
Tako je. To bom storila.
"V redu. Danes zvečer." Mu pritrdim potem pa se zopet vrnem k kuhanju. Naredila sem maso za palačinke. Iz omare sem potegnila ponev in nanjo nalila nekaj kapljic olja.
"Si že končal?" Ga vprašam, ko vidim kako strmi vame. Prikimal je. "Želiš še pomagati?" "Seveda madam. Povejte le nalogo in naredil jo bom" dokaj dober smisel za humor - moj je absolutno boljši. Razmišljala sem, kaj moram še narediti.

"Potem pa vzemi to sadje, ki si ga narezal in naredi sadno solato." Menda bi moral znati to, sem si rekla. Ampak kanček dvoma je bil še vseeno zraven. "Am...meni se zdi, da je ta naloga zame pretežka." In dvom se je uresničil. "Kako prosim? Pa sem mislila, da ste vsemogočni kuhar, ki zna narediti vse" sem se pošalila. "No pa ste se zmotili madam Rose. Mimogrede. Govorice pravijo, da tale kuhar ki stoji pred vami dela okusne palačinke. Bi se morda zamenjala?" Kaj mi drugega ostane. Nekako sem mu verjela na besedo, da zna pripraviti odlične palačinke. "Zmenjeno" rečem. Zamnjala sva si mesti. Sadna solata sploh ni bila težka. Ampak fantje so očitno imeli drugačne misli.
Iz hladilnika sem potegnila smetano in kompot. Iz omare nad pultom pa vzela lepe steklene skodelice. Popolno bo, sem si mislila.
In res. Kmalu sem končala ter si ogledala svoj rezultat. Ponosna sem bila nase. "Vau" je bilo edino kar je Kevin spravil iz svojih ust. Še ena moja potrditev, da sladica izgleda božansko. Preverila sem kako gre s palačinkami. Skoraj bi me kap. Na več krožnikih je imel lepo zložene tanke sloje zmesi čez pa polit med. Izgledalo je še bolj okusno, kot moje. Bila sem ljubosumna. "Hej nisem vedela, da si mojster v tem" "Jaz pa sem vedel, da imaš oko za estetiko" "tako, kot ti." Sem ga dopolnila.
Pogledal me je v oči. Postalo mi je toplo pri srcu. Bil je tako lep...in tako... Ne Rose, sem se opomnila. Kako lahko mislim na kaj takega. Ne more mi biti všeč. Poiskati moram svojo polovico z njo bi bila srečna, a kaj če je to on? Bi bilo možno? Težko rečem, glede na to kaj so mi povedali ostali.
Če obstaja možnost, da je to on moram pred odhodom vprašati Crystal.

"O ne pozabila sem skuhati vmešana jajca. " se spomnim, ko začneva stvari zlagati na mizo. Imela sva palačinke, kruh s svojimi namazi, ki sem se jih naučila pri kulinariki v šoli, še nekaj narezanega sadja in sadno kupo v hladilniku, na jajca pa čisto pozabila. "Ne skrbi cvetka, bom jaz poskrbel" me pomiri Kevin. Hvaležno se mu nasmehnem nato pa začnem na mizo zlagati pribor. Za pijačo sem postregla jabolčni, pomarančni ali breskov sok ter kavo.
Na koncu mi je vendar le uspelo pripraviti krasno presenečenje.
Kevin je kmalu naredil jajca. Res je bil mojster skoraj za vse.

Čez nekaj trenutkov pa je v kuhinjo stopila Karla. Opazila sem jo šele ko je rekla "O bog. Sta vidva vse to pripravila?" Prikimala sva, nato pa sem dodala "Dobro jutro Karla, kako se ti zdi?" Nekaj sekund je bila čisto zaprepadena nato pa ji je obraz zažarel. "Joj to je čudovito. Hvala vama. Ne vem kdaj sta morala že vstati, a izplačalo se je. Vse izgleda tako okusno pa tudi meni ne bo treba kuhati."
"Edina težava je, da se bo kmalu shladilo. Bi mogoče zbudili ostale, ali jih še pustimo?" sem ju spomnila na to drobceno malenkost.
"To prepusti meni. Ura je seveda že toliko za vstati tako da samo glej in se uči. Stopila je na hodnik ter se zadrla po vsej hiši. Mislila sem, da mi bo bobnič poičil.

"Get up!" Še enkrat zakriči.

"Tako urejeno" reče. No ja, Karla čeprav še tako majhna kakor Sky je imela očitno svoje sinove v pesti. Pa ne samo njih ampak tudi njihove žene. 'Ne sodi knjige po platnici' sem se spomnila starega pregovora, ki sta ga me naučila Stfan in Lucy. Ob tem me je spreletel nenavaden občutek. Je bilo prav, da sem jima pobegnila. Sta jezna name, ali žalujeta? Me morda iščeta? Nič nisem vedela, ampak že ob tem me je spreletel srh.

Prvi je vstopil Victor z Atosso. Nič vede, kaj sva mu pripravila naju pozdravi "Dobro jutro" "Jutro" odzdravima.
"Uhuhuh Karla zakaj pa to?" Vpraša Atossa in pomigne na polno obloženo mizo.
"Ne gledat mene. Nič nimam s tem. Onadva imata" "Res? No vselej hvale vredno" odgovori potem.

Kamlu so prišli vsi. Sploh dekleta so nama namenila odlične poglede in nasmehe, ko so se lotile hrane. "To je tako okusno. Večkrat bi nam morala kaj podobnega pripraviti" reče Zed. Njega so najbolj presunili namazi. Takoj jih je vzljubil kot za svoje. Zahteval je, da ga naučim te priprave.
Saul, ki ni rekel še nič je samo pokimal in prešerno nasmehnil. Vedela sem, da je zelo zadovoljen s tem.
Na koncu sem postregla še s sadno kupo, ki je bila pika na i.

Ko so pojedli sem se lotila pospravljanja, ko me nekdo prime za roko. Sky, Phee in Tayrrin. "Pusti" reče Tayrrin. "Dovolj si že storila. Pojdi se raje družiti s Kevinom, Jakom in Masonom. Saj veš, da kmalu gredo nazaj. " "Ja vem in imam načrte z njimi za zvečer, tako da nas ni potrebno čakati." Povem malo vzvišeno "Kakšne načrte Rose?" Radovedno vpraša Tayrrin pri tem pa se loti pomivanja posode. "Ne ne... nič ne bo. Saj boste tako ali tako izvedele." "Daj no, saj veš da nisem potrpežljiv človek." potarna Phee. Pravzaprav tega nisem vedela, zato temu tudi nisem verjela do potankosti. A imeli sva podobni karakter. Kadar je šlo za skrivnosti sem jih hotela izvedeti čimprej. A tudi popustljiva nisem. Nič ni bilo z odgovorom, ki so ga čakale. "Oprostite, tako sem si zamislila in tako bo ostalo dokler ne izveste. Mimogrede nisem jaz edina ki ima ta vir informacij." Nato sem se odpravila v svojo sobo ( bila je soba za goste). Pogledala sem koliko je ura 10:00, kar solidno.
Sonce je bilo že visoko v zraku. Pomislila sem in ugotovila, da moram nekoga še nekaj vprašati.

Potrkala sem na vrata. Odprl je Xav. "Kaj bo dobrega kuharica?" Zdaj ima že kar nov vzdevek zame. To pa je velika sprememba, ki bi ji posvetila pozornost, če ne bi imela misli napolnjene z drugimi rečmi.
"Je Crystal pri tebi? Nekaj bi jo želela vprašati." Vidno razočaran nad mojim vprašanjem odgovori, da je ni doma. Po zajtrku se je takoj odpravila na delo z mojo obleko. Saj res. Kmalu bo velika slovesnost. Sama nisem imela še popolne obleke, a to je bilo za Crystal mala malica. "No potem pa hm... uživaj v tem karkoli že počneš" ter se poslovila. "Čakaj" zadržal me je za roko "Rose si ti v redu?" Vprašanje me je presenetilo, kako da ne bi bila. "Ja, zakaj?"
"Veš s svojo močjo lahko tudi zaznam že na daleč čudne znake." "Čudne znake?" Ponovim kot papiga. "Da, opazim lahko tvojo energijsko ovojnico v tvojih mislih. In tvoja je hm... nenavadna" pove počasi z zaskrbljujočm glasom.
"V kakšnem smislu" povprašam. "Po navadi, če je človek zdrav je njihova barva rumena, če zbolijo pa je modra... tu naletiva na problem tvoja je obarvana sivo. In nimam pojma zakaj." "Ah gotovo ni nič resnega, če bi bilo bi ti že opazil kakšno posledico... morda je zaradi nespečnosti" skušam pomiriti njegovo vest, pa tudi svojo. Res me je malo zaskrbelo ob tem, a velike nevarnosti nisem videla
Tudi Saul bi zagotovo kaj opazil ali Will.
"Dvomim. Ampak naj ti bo, samo previdna bodi, obljubiš?" "Seveda, kot da sem že kdaj prekršila kakšno obljubo?" Ne sploh ne.

Dopoldne sem preživela v družbi .s Sky. Vsi ostali so imeli delk za poroko, službo, Vicktor, Traece in Uriel pa so še vedno iskali podatke o mojih dokumentih. Upala sem, da bodo kmalu odnehali. Za Traeca to ne bi bilo v redu, sploh zdaj ko ga potrebuje Diamond. Ko sem jo nazadnje videla mi je povedala, da je že v osmem mesecu. Že! Povedala pa je skrivnost, da bo punčka. Ob tej novici bi se skoraj raznežila. Noben drug tega še ni vedel.

Kosilo je tokrat pripravil Saul. Preprosto ampak okusno, spagetti boloneze. Celo preveč sem se najedla, tako da sem se odločila, da si privoščim krajši počitek preden grem v kino.
Upala sem tudi, da se bo po tem moja energijska ovojnica prebarvala v rumeno. Ni bilo potrebe, da ima Xav težave zaradi mene. Noben si tega ni zaslužil. Včasih se mi je zdelo, da nisem ta oseba za katero se imam.

Oči so se zaprle in nastale so sanje - nočna mora. Spet.