3.Poglavje

Da bom bila drugačna, kot druge 17-letnice sem ugotovila zelo kmalu. Namreč niso vsi ljudje savanti. Savanti smo tisti, ki imamo nadnaravne moči. Tudi sama ne bi verjela v te stvari, če ne bi bila ena izmed njih. Moja moč pa je zelo posebna. Vsaj tako sta rekla moj starša. Materina moč je bila dar ljubezni. To je še kako redek dar. To pomeni, da lahko naredi, da se dva zaljubita. Dobro ali slabo? Zame bi bilo dobro. Že dolgo časa čakam na mojega princa na belem konju. Ko pa sta mi zaupala še da so tu sorodne duše bi jo še kako potrebovala.
Očetova moč je bila malo čudna imel je dar magneta oz. privlačevanja. Zato pa je tudi zbolel za rakom. Ja včasih ti tvoj dar postavi usodo.
Četudi sta tako hvalila mojo moč, mi nista nikoli zaupala na čem temelji, razen da se uporabi predvsem v stiku savantov, stranski učinki se poznajo tudi na ljudeh. To me je zadnja leta najbolj mučilo. Zdaj pa še bolj, saj bom spoznala savante... kako naj se potem odzovem, če ne vem kakšen je dar, česa naj se pazim?...
Vsa ta vprašanja so me preganjala v mislih, ko sem stopala z letala. Pravzaprav nikdar še nisem letela. Pričakovala sem ne vem, boljše vzdušje ali nekaj podobnega, vendar ni bilo nič od tega. Vseeno pa sem bila utrujena od vožnje, zato sem hotela poiskati hotel. Amerika je imela drugačen časovni pas, kot Anglija. Bila je že noč, hladna. Bližala se je jesen in s tem tudi deževni in pusti dnevi.
Ker nisem bila ravno domača v tej deželi sem hodila po mestu in gledala za hotelom. Mislim, da sem se znašla v Las Vegasu mesto, kjer se je kar trlo ljudi še ponoči.
Priznam, da takole pa mestu hoditi sam je malo strašljivo. Na nekem delu javna razsvetljava ni delala. Nič se ti ne more zgoditi sem se opomnila. To je veliko mesto. Vseeno sem malo pohitela v koraku. Bila sem sama.
Nenadoma pa sem zaslišala kako nekdo teče za menoj. Premalo poguma sem imela, da se obrnem nazaj, zato sem samo nadaljevala. Mislila sem, da bo človek kmalu zavil v kakšno ulico, a je nadaljeval. Za del sekunde sem pomislila, da me zasleduje. Ampak saj smo na javnem prostoru. Tu me ne mora kar napasti, kajne? Začela sem dvomiti o moji misli.
Nedvomno se je nekaj dogajalo, saj se mi je oseba približevala. V meni se je prebudil nagon. Sama od sebe sem začela teči. Čudaško. Še dobro, da ni bilo nikogar, ki bi me videl. Zaradi ropota kovčka nisem slišala korakov. Prisilila sem zaustaviti, da preverim kakšno je stanje - Napaka. Takoj me je dohitel. Zgrabil me je za roko. Upirala sem se mu, želela sem ga brcniti, zato sem se obrnila proti njemu. Da moj nagon je bil še več kot upravičen. Držal me ja za roko, najverjetneje moški obraz, ki je skrival za masko. Visoka postava ter preveč mišičast, da bi roko potegnila iz prijema. Začela me je grabiti panika. Kaj naj storim? Kaj dosti nisem mogla storiti. Stavim, da mi bi takoj zvil roko ali nogo, če bi ga nekako uspela napasti. O tem kako hiter je raje nisem razmišljala.
Edino kar mi je torej preostalo je, da zbudim pozornost z ulice.
Zbrala sem vse moči, ki sem jih imela, da bi zakričala.
Usta sem imela že odprta a iz njih ni prišlo nič. Kar naenkrat me je premamil čuden vonj. Nekaj v mislih mi je pravilo, naj se uprem. A nisem mogla. Hotela sem še, še več tega.
Zameglil je moje misli, moje telo. Pred mano se je pojavila tema. Globoka črnina v katero sem potonila.
Kaj se dogaja? Vse je šlo narobe. Poskusila sem priklicati spomin kaj je bilo? Ampak moji možgani tega niso hoteli. Delali so čisto prepočasi. Okoli mene ne bila črna tema. Nič se ni videlo.
Moj instikt pa mi je utripal, kot nor in klical kot alarm - nevarnost.