5. Poglavje

Takoj sem se zapodila v prvega, ki je bil pred mano. Vrgla sem se na njega ter ga skušala spraviti na tla. Drugi, ki je kmalu zaznal, da se nekaj dogaja se je trudil spraviti me dol z njegovega pomočnika. Prevečkrat sem doživela, da me ljudje podcenjujejo. Ker sem dokaj uspešna judoistka sem prvega vrgla na tla. Drugi me je sicer dosegel ter me porinil na tla, da sem z glavo zadela ob rob robnika. Malo se mi je stemnilo pred očmi... že čez trenutek sem se pobrala. Svoja nasprotnika bi ocenila za lahka. Kajti, tisti ki me je porinil se je odločil pomagati sodelavcu, kot pa da bi me sabotiral. Zaradi tega sem dobila odlično priložnost za napad, ki sem jo izkoristila z brco v trebuh in prijem na nogi ter ga zavrtela, da je padel na tla. Počakala sem nekaj sekund, a se ni premaknil tako kot drugi. A to ni pomenilo, da se ne bosta kmalu opomogla. Zato sem stekla. Moja kondicija je bila sicer na maximumu, ampak mislim, da me bosta moja nasprotnika peš težko dosegla.
Letališče ni bilo tako veliko. Hotela sem čim prej stran od tod. Pomislila sem na taxi, a z grozo sem se zavedala, da je moj kovček ostal v Vegasu. Potem pa pot pod noge. Peš seveda ne bi mogla premagati dolge razdalje, saj me je v nogi malce stiskalo. Najbrž je bil zvin. Še tega se mi je manjkalo.
Bila sem čisto brez orientacije. Kar tavala sem brez da vem kam grem. Bolje je že bilo od tega, da se sprehajam po mestu čisto neurejena. Zato sem morala hoditi po stranskih ulicah. Seveda mi je grozilo, da me že iščeta.
Bilo je sredi dneva, a je bilo hladno. Zaradi nadmorske višine še toliko bolj. Problem je bil, da nisem imela nič za obleči, ampak v trgovino zdajle ne morem iti. Izgubila sem namreč tudi denarnico. Kako sem bila lahko tako nepredvidljiva. Ne bom se jim mogla skrivati večno. Ob tej nemoči bi se najraje zjokala, a solze niso prišle. Če pa me ne bodo dobili bom pa gotovo dehidrirana umrla. Joj v čem je bil ves smisel, da grem sem, če očitno nisem bila dovolj samostojna. Starša sta se zmotila zame.

Tako sem bila z mislimi zaposlena, da nisem opazila, da sta me našla. In to peš. Podcenjevala sem ju. Kakorkoli lahko sem storila samo to, da sem tekla dokler sem lahko.
In sem začela tekla sem po cesti navzgor. Nekako sem morda celo upala, ko sem tekla mimo hiš da me bo kdo opazil, pa nič. Tekla sem in tekla, sapa mi je že pojenjala potem pa sem prišla do hiše bolj na samem.

Bi si upala to storiti? Ali ne bi s tem ogrozila življenja drugih? Mogoče pa jih ni doma in izgubljam čas. A v meni je gorela neka luč, da bi morala poskusiti tvegati. Saj danes je bil dan za tveganje. Dvomila sem o tem, ampak zadaj sem slišala kako se mi približujeta. Morda bi se lahko samo skrila?
Tvegala sem. Tekla sem do hiše. Vmes me je prevzel nenavaden občutek ampak le za kratki čas. Prišla sem do vrat in začela zvoniti. Malo preveč noro? Definitivno. Držala sem pesti, da je kdo doma. Prosim, naj bo kdo doma. Sem moledovala.
In res. Čez nekaj časa mi je nekdo prišel odpret vrata. Bila je nizko plavolaso dekle. Zgroženo me je pogledala, ko sem se pojavila pri vratih. Jaz pa nisem izgubljala časa. " Oprostite da motim, ampak nujno je. Lahko vstopim v hišo nekdo me zasleduje. Poklicati moram policijo. Prosim mi lahko pomagate. Rabim vašo pomoč..." oči so mi zalile solze. Dekle je še kar stalo tam in izgledalo je, da nekaj razmišlja. Že hip za tem se je za njo pojavil svetlolasi fant. Čeden pa še kako. Počasi sem izgubljala upanje, še vedno sem skušala da me spustijo notri " Prosim morate me spustiti noter, samo da se skrijem, prosim nimam drugam, ugrabitelja me iščeta." Mlado dekle se prvič oglasi in reče " Zed resnico govori. Nekaj mora biti narobe. Kaj meniš?" Nekaj časa je tišina nato pa reče " v redu pridi notri. Hitro." Vljudno stopim za njim v hišo.