1. poglavje
Onxy Room
»Saj se šališ, kajne« je navrgel varnostnik in prekrižal roke na mogočnih prsih. Strmel je v najstnika v sivem jopuču na gumbe in zmajeval z obrito glavo. »S tem ne moreš noter.«
Kakšnih petdeset najstnikov, ki so stali pred vhodom v najbolj priljubljeni nočni klub Onxy Room je stegovalo vratove, da bi si bolje ogledali postavnega fanta z kodrastimi rjavimi lasmi. »Oh, dajte no. Del kostuma je.« Varnostnik je privzdignil obrvi. »Katerega kostuma?« je sumničavo vprašal.
Najstnik je pokazal na svojo opravo. »Lovec na vampirje sem. Ne vidite?«
»Kaj pa tale reč?« je varnostnik pomignil na kolu podobno orožje. »Oh, umeten je. Vidite?« Z roko je potrkal po njem. »Prav. Pojdi noter. Ampak kolega te bo imel na očeh,« je rekel varnostnik. Rjavolasec se mu je prešerno nasmejal in smuknil skozi vrata. V koloni za ta klub je bila tudi petnajstletna Emily Fray z svojo najboljšo prijateljico Clarisso. »Oh, luškan se ti je zdel,« se je zahehetala Clarissa. Emily je zmajala z glavo. »Ne sploh ne. Je pa izstopal se ti ne zdi?« je pripomnila Emily. »Ah, daj, pusti te fante, greva noter« je rekla Clarissa in jo primila za komolec ter jo povlekla noter.
Clarissa in Emilyne sta se zibali v ritmu glasbe na prepolnem plesišču. Emily je nekaj zagledala. Priprla je oči in budno opazovala fanta, ki je zasledoval lepo dekle v beli obleki. Imela je dolge, do pasu segajoče lase, ki so bili črni kakor oglje. Emily je celo ste razdalje opazila verižico z rdečim draguljem. Tedaj pa je zagledala kako je fant iz žepa izvlekel nož. Ampak, ali je to sploh bil nož? Imel je tako prosojno rezilo, da je bilo kot, da je iz plastike. Dekle se mu je medlo nasmehnilo in se ozrlo naokoli. Zagledala je vrata skladišča in smuknila noter. Fant z prosojnim nožem pa za njo.
Emilyne ni mogla verjeti svojim očem. »Clary!« je zmedeno poklicala prijateljico. »Ja? Kaj je?« se je Clarissa obrnila k njej. »Poglej tja!« je šepnila Emilyne. »Vidiš tista vrata? Tja noter je šlo neko dekle za njo pa fant z nožem!« se je pridušala Emilyne. »Si prepričana?« jo je dvomeče pogledala Clarissa. »Prepričana.« je pokimala Emilyne. »Prav. Počakaj tu. Grem po varnostnike!« je rekla Clarissa in s hitrim korakom stopila po varnostnika. Emilyne se je živčno ozirala k vratom. Ni morala kar stati tam! Pogledala je naokoli in se kradoma odplazila do vrat. Na njih je pisalo: SAMO ZA ZAPOSLENE! Ni se zmenila za napis in odprla vrata. Stopila je skoznja in zaprla so se za njo. Pred njo je stalo veliko skladišče. Bilo je zelo temno. Nato pa je zaslišala glasove. Počasi se je odpravila za njimi. Prišla je do stebra, na katerem je bil privezan fant, ki je prej sledil dekletu. Dekle je stalo pred privezanim fantom. Zraven nje pa sta stala še dva fanta. Eden od njiju je bil tisti, ki je prepričeval varnostnika da je kol samo del kostuma in da je umeten. Obrnil se je in Emilyne je zagledala njegov angelsko lep obraz. Njegove zelene oči so se srečale z njenimi. Po ramenu je potrepljal lepo dekle. Ta se je obrnila in pogledala Emilyne. Nato je stopila na prste in na uho zašepetala nekaj fantu, ki je imel prav tako črne lase kot ona. Fant ji je pokimal. Fant s kolom je stopil k privezancu in iz žepa povlekel srebrno stvar, ki je še najbolj spominjala na puščico. Zabodel je fanta v prsi. Izlila se je črna kri. Emilyne je bila tako ospula, da tudi če bi želela zakričatu ne bi mogla. Takrat pa se je zgodilo nekaj neverjetnega. Zabodeno telo privezanca je nenadoma izginilo. Kar tako, v zrak. Dekle in fanta so pristopili k Emilyne. »Nas vidi?« je vprašalo dekle, ki je bilo od blizu še lepše. »Mislim, da nas Olivia.« ji je pritrdil fant z črnimi lasmi, verjetno njen brat. Rjavolasec pa se je še bolj približal Emilyne. »Pozdravljena. Si v redu?« jo je nežno vprašal. »Č – če sem v redu?« je zapiskala Emilyne. »Ubili ste ga!« je zašepetala. »Bilo je potrebno,« ji je odgovoril rjavolasec in se medlo nasmehnil. »Emilyne?«
Vrata skladišča so se odprla. Skoznja je pokukala Clarissa. »Clary!« Clarissa je pritekla do nje. »Si dobro? Kje je fant z nožem?« Emily je pogledala na mesto kjer je prej stala trojica.Ni jih bilo več. Kakor da so izginili. Enako kot truplo. »Hm. Ni ga. Verjetno sem … sem si samo domišljala.« je zmedeno rekla Emilyne.
***
Prvi del! Upam, da vam je všeč!
Lp,
Tinka