»James?«
»Ja mami?«
Priskakal sem izza kota. Mama je klicala. Na vso moč sem upal, da je obvestilo o srednji šoli mladih tajnih agentov. Šola je kolikor vem zelo napredna. Starši ne smejo vedeti glede šole, le otroci. Zanašajo se na nas. Zato mami misli, da grem na prestižno šolo za pametne dečke. Hecno.
»James, prišlo je sporočilo zate. S tiste prestižne šole na katero greš jutri.«
Mama mi je pomolila telefon, s odprto E-pošto. Pisalo je:
»Pozdravljen James!
Tvoja šola se odpira prej kot ponavadi. Nekaj je prišlo vmes...Moramo narediti prireditev o slavnih ljudeh naše zgodovine. Vsi učenci se na dan združenja zberite pred šolo Cooper and half (cooper in pol). Tja pridi naprej ob osmih zjutraj.
Lep pozdrav,
Ravnatelj srednje šole CAH«
Namrdnil sem se. Ja, res je tajno vohunska šola, neko ime si morajo izmisliti. Ampak CAH? Lepo te prosim...

»Res sem vesela zate!«
Mama me je objela in preizkusila kako sem močan. Ne vem zakaj, take vrste mama je bila, da je želela ves čas preizkušati mojo privlačnost. Najbrž želi da sem urejen.
»V redu, še vedno rjavi lasje in...«
»Mami, sam se bom pregledal.«
Pobegnil sem njenim rokam in stekel v kopalnico. Postavil sem se pred ogledalo in si se ogledal:
Čokoladno rjavi lase in svetlo rjave oči. Nobenih pegic po obrazu in jamice na ličkih.
Na predzadnje sem bil najbolj ponosen. Pegice so grozno otročje. Samo še jamic se moram znebiti pa bom kuuul...Stopil sem iz kopalnice in preskočil kup perila na tleh. Ariana je spet pozabila pospraviti. Ariana je moja mlajša sestra, ki je tečna in samovšečna. Pa vedno govori pšššššt...Ji bom dal ”pšššt” ko bom prišel nazaj iz šole za vohune čez osem let!

Mami me je pospremila do šole, pred glavnimi vrati pa se je ustavila.
»Piše da ne smem dlje.«
Poljubila me je na lica in me objela, ter mi zabičala naj ji pišem vsak teden. In to vsaj enkrat.Pomislil sem, da sploh ne bom mogel biti Spy, če bom mami pisaril pisma. Zavil sem z očmi (seveda samo v svojih mislih) in se poslovil od mame.
Stopil sem čez mejo, čez katero starši niso smeli in hodil dalje. Bilo je tako samotno. Le na teniškem igrišču je en par igral tenis, štirje pa so gledali. Opazoval sem tekmo, kajti pripravljal sem se na vstop v šolo. Bilo mi je nerodno.
»Saj veš, da so samo hologrami?«
Presenečeno sem se obrnil. Za menoj je stal fant, imel je rdeče lase, suho postavo in nasmeh na obrazu. Sploh ni gledal mene. Gledal je tekmo.
»Vidiš, da se vse ponavlja? Korak nazaj, korak naprej, korak nazaj, korak naprej...Pa tehnika udarca je enaka. Vidiš?«
Fant je imel prav. Popolnoma prav.
»Oprosti...?«
Vprašujoče sem ga pogledal, češ naj mi pove kako mu je ime.
»Oh, sori. Red Thompely, pa ti?«
Ponudil mi je roko in se nasmehnil. Ime mu je pasalo...Reeeed. Tako fino si lahko zategnil njegovo ime. Kot elastika!
»James Bond!«
Predstavil sem se in segla sva si v roke.
»Si nov?«
Skupaj sva se odpravila proti šoli in se pogovarjala.
»Ne...No mislim ja...Kaj pa ti?«
Neroda butasta...Zakaj sem rekel da nisem nov? Kmalu bo treba popraviti vtis...Pogledal sem Reda, ki je zardel in pokimal:
»Enako...Ne upam iti noter...«
»Pojdiva skupaj!«
Rahlo sem ga porinil naprej, da se je opotekel. Pametnjakovič me je prijel za roko še preden se je opotekel, zato sem se za njim opotekel še jaz. Pri tme sva oba padla na trvo in bruhnila v smeh. Kljukica številka ena je bila opravljena. Prijatelja že imam.

Skupaj sva vstopila v stavbo, ki je bila bela in snažna kot bi gledal v sonce. Pri recepciji je stala starejša, obilnejša ženska in nama pomignila, češ na prideva k njej. To sem želel, a kaj ko sem zraven obregnil nekega mimoidočega fanta...in šel skozenj! Pobuljil sem. Čeprav mi je Red rekel da so hologrami, je bilo čudno ko sem šel kar skozenj.

»Prosim te...Povej svoje ime.«
Gospa je zdolgočaseno pregledala list. Za hip sem pomislil, da sva prišla na napačno šolo. V šoli za tajne agente bi moralo biti razburljivo, ne pa tako dolgočasno kot je to kazala ta gospa v obleki z rožicami.
»James Bond«
»Red Thomply«
»V redu, pridita za mano«
Še en pomig in pokazala nama je na tretjo omarico od leve proti desni. V roke nama je porinila ključ in naju usmerila tja.

»A je zmešana?«
Red je zmajal z glavo in skomignil. Skupaj sva pospešeno šla k omarici in Thomply jo je odklenil. Vrata omarice so se odprla in za njimi so se pokazala premikajoče stopnice, ki so vodile naravnost navzdol...

Prebili ste se čez objavo. Najbrž je čas za manjše pojasnilo...
To je moja nova zgodba! Zgodbo Šesterčki za vedno še vedno pišem, ampak sem ravno dobila navdih za novo...No, kakorkoli, toliko da veste, ”Thomply” se izgovori ”Tomplaj”. No, če vam je bilo všeč lajkajte, pa tudi komentarjev bom vesela! Nov del pride v petek ali soboto!
Lp,
P1