*i*Mrtva kraljica sedi na prestolu.*i*
*i*Mrtva kraljica sedi na prestolu.*i*
*i*Mrtva kraljica sedi na prestolu.*i*
*i*Sedi na krvavem, krvavem prestolu.*i*

Strese me.
Samo s temi besedami lahko opišem moje počutje. Z enim zamahom treščim vse kar je na mizici po tleh. Primem jo z obema rokama in odnesem v glavni prostor, kjer veselo gori kamin. Ni mi mar za to, da bi lahko požgala pol dvora. Mizo porinem v ogenj. Les začne pokati. Dodam še malo svojega ognja, želim izbrisati te grozne, grozne besede. Preproga začne pri robu goreti, še vedno vztrajno klečim pred kaminom in kurim neumno mizo. Notri pridejo stražarji, en osuplo vzklikne in steče k meni. Pograbi me za roko, a je ta peklensko vroča.
Ne spomnim se natančno, kako so me spravili proč od kamina. Misli so mi divjale k prerokbi. Zaspala sem izmučena in s stražo vse okoli postelje. Brez Keitha.

»Kaj je bilo to včeraj?« oče me zaskrbljeno premeri. Sedi ob moji postelji, krona na njegovi glavi se magično lesketa.
»Ona… kar odpeljala ga je. Rekla j… je, da se ne bova v…več videla.« roke s mi tresejo, čeprav o mi danes že dali pomirjevala. Vsi govorijo kako stresno je bilo vse to zame, in da potrebujem počitek. V resnici se jim sanja ne kaj vse preživljam.
»To je smešno, ljubica. Zdaj si princesa in morala se bosta še kdaj videti, zaradi politike.« dobro vem, da me želi le potolažiti in so najbrž to vse le prazne besede. Ostanem tiho in vztrajno buljim v svoje dlani. Čez kakšnih pet minut oče vstane z izgovorom, da ima veliko dela. »Samo, ne poskušaj si škoditi.« svareče pripomni, najbrž s tem namiguje na ogenj včeraj, ne pozna moje zgodbe.
»Oh, pozdravljena!« nenadoma vzklikne med vrati, pozdrav ni namenjen meni. »Si prišla obiskat prijateljico? Le vstopi.« skozi vrata z vljudnim nasmeškom vstopi Isabella. Očitno še ne bom imela miru, pomislim.
»Hej.« prijazno se nasmehnem in potrepljam prostor na postelji poleg mene. Isabella se usede, opazim, da ima precej rdeče oči in njena koža je še bolj bleda kot običajno.
»Rekla bi, da imava podobne težave.« pove brez pozdrava. Takrat se spomnim na Sofio in Chrysa.
»Tako mi je žal.« res mi je, nikoli nisem pomislila, kako so nanjo vplivale vse te spremembe.
»Je že v redu, poleg tega na dvoru kar mrgoli hudih tipov. Ravno zato sem tukaj, bi šla morda z mano utopiti najine tegobe v sproščujočih bazenčkih tople vode in masažah?« obraz ji spreleti senca navdušenja.
»Naj ti bo.« podarim ji navihan nasmeh.

»In njegova faca, ko si mu rekla, da…« Isabella se začne divje hihitati še preden ji uspe povedati do konca. Še jaz se ji pridružim, v najinem džakuziju kar odmeva od smeha. Uživava v oblakih pare in koktejlih. Zdajle sva sami, a še nemalo nazaj sva se zabavali v družbi vročih dvornih fantov. No večinoma se je zabavala Isabella. Jaz sem se držala v ozadju in vsake toliko kakšno pripomnila.
»Kaj ko bi šli v glavne prostore, morda je še tam kakšen dober zate.« pomežiknem ji in zlezem ven. Že hočem prijeti brisačo, ko se na njej izrišejo besede.

*i*Mrtva kraljica sedi na prestolu…*i*

Kriknem in v sekundi sežgem brisačo v kupček pepela. Eden od varuhov je v trenutku pri meni. Zberem se, kolikor se to pač da.
»Nič ni bilo.« ga pomirim. »Le pajka sem videla gor. Na smrt se bojim pajkov.« laž mi gladko zdrsne z jezika in varuh se umakne nazaj na svoje mesto.
»Mislim, da imam dovolj kopanja za danes.« rečem Isabelli, ki me zaskrbljeno opazuje.