Reeees mi je žal za kratek prejšnji del, zato bo zdaj zeeeelo daljši! Pa malo drugače bom pisala... uganite kaj bo drugače!
Pomeni, da sva se s Kraljico povezali! Tako sem presrečna. Nisem mislila na nič drugega. To pomeni, da si dovolj zaupali in vse to... A moje veselje pokvari eksplozija. Esther skoraj iz kože skoči, tako jo eksplozija prestraši. Tudi mene seveda, ampak ne tako hudo.
ponoči se zbudim. Pa ne zaradi fanta. Bila sem žejna. Ko pridem v dnevno sobo in si natočim kozarec, zaslišim udarjanje zmajevih kril. Pogledam ven in stopim čez ograjo, ki varuje našo ploščad pred hišico. Stopim na veliko vejo in razgrnem liste ter pogledam v lunino svetlobo. Skoraj se ne morem premakniti, zaradi lepote zvezd. A nato zagledam isto podobo na zmaju, kot takrat, ko me je Kraljica odpeljala ven iz gozda. Zmaj je olivno zelen. Njegov jahalec pa je ogrnjen v plašč. Olivno zelena... Olivno... Olivia! Hitro skočim po daljnogled, a se ostavim. Je imela zmaja ali samoroga? Zmaj! Zmaj je bil! Z daljnogledom pobližje pogledam, in res je Olivia! Kako zelo se je spremenila! imela je tako zelo nališpan obraz, da bi je zagotovo ne prepoznala, če je ne bi tako dobro poznala. Opazi me. Zmaja usmeri proti meni in jaz se hitro skrijem v listje. Vrnem se v kočo. Kaj je z Olivio?! V mračnih mislih zaspim. Esther ne nameravam povedati.
Zbudila se in odhitim v knjižnico (prej sem se oblekla). Seveda je vikend. Našla sem knjigo o mitičnih bitjih. Ugotovila sem, da so feniksi samosvoji in mirni. Samorogi so lahko divji in hitro se navežejo na lastnike. Zmaji pa... So trmasti in skoraj nikoli se ne navežejo na lastnika. Najhuje pa je, da hitro s svojo magijo svoje lastnike in sebe navežejo na temno magijo.
Razgledam se po knjižnjici. Lepa steklena vijoličasta stena, kamnita tla in pravo drevo točno na sredini knjižnjice. Okoli njega je v krogu trava in rože. Tam najraje berem. V knjižnjici je tudi zaprti oddelek. Močna lesena vrata ga zapirajo. Čisto naključno pogledam tja in... Vrata so odprta. Vem da bom kregana, če izvejo da sem bila tam, pa vseeno skočim za priprta vrata. Na vogalu zagledam senco neke postave in takoj potem zaslišim pogovor. "In kako jih boš onesposobila?"
"Preprosto:Z lepim krasnim in popolnim manevrom." Odvrne ženski glas. Vem, da je Olivia saj sem jo prepoznala po glasu. "In kakšen bo ta manever?" je rekel glas. Pogledam v sobo. Omet bele barve odpada in razkriva sive stene, sveti samo ena svetilka, ki komaj opazno utripa. Na sredini stoji majhna miza in dva stola. Olivia je spet ovita v plašč in poleg nje sedi fant, ki mi kaže hrbet. Oblečen je v kapucar, za katerega sem prepričana, da NI šolska oprava. Olivia z roko trešči po mizi. "Ne smem povedati! Si zmešan?!" Hitro se omaknem saj Olivia stopi k vratom in jih zaloputne. Slišim kako med vrata in steno potisne zapah.
Nič več ne slišim zato nadaljujem pot po hodniku. Pridem do vodnega zidu. Tako zelo močno teče, da ni možnosti,da pridem čez. A potem se spomnim, da imam zvezdno moč. Pričaram obok in stečem skozi. Pridem v knjižnjični predel. Izgleda kot jasa a knjižne police so povsod. Trava je mehkejša od postelje. To je raj. Sprehodim se po potki iz okroglega kamenja. Pripelje me do gozda. Isto;police vsepovsod pokrajina je gozdnata. Potka se iz kamene spremeni v pokrito z listjem. Čisto pri koncu se spremeni v mešano gozd/jasa. Na sredini stoji orjaški drevo, pod njim so sedežne vreče. Pogledam naslove knjig iz najbližje police. temna magija piše na prvi. zlobneži vseh časov na drugi. Zaslišim korake. Obrnem se in zagledam učiteljico. "očitno si našla skrivno sobano."Mi reče. In takoj za tem...