<3
Ker nimam očal, vidim precej megleno. Presneto. Že zdavnaj bi mogla predvideti, da se bo to zgodilo, ker sem vedela, da mi bodo enkrat zjebale očala in bi mogla začeti nositi leče. Telefon pa sem obvarovala, saj imajo celo zveri, kot one nekaj spodobnosti, da mi niso preiskale modrca. Privlečem ga ven in poskušam odpreti navkljub slabemu vidu. Hvalabogu, da imam Tein kontakt shranjen z emodžiji, tako da ga hitro spoznam. Kličem. Kličem. Ne odzove se. Dobro, poskusimo z posnetkom. Odprem mikrofon in vdihnem: "Tea, sem v šolski shrambi za opremo, ne morem ven. Tiste tri so me zaklenile. Hitro mi pridi pomagat, vzele so mi očala". Ko pošljem, odložim telefon in pomislim, kaj lahko trenutno storim. Ne dosti: čakam na pomoč, ker ni šans, da pridem iz šolske shrambe, polne smučk, pancerjev in koles, ki je brez oken, z izjemo majhnega okna pod stropom, do katerega ne morem. Sranje. Upam, da mi pride Tea kmalu pomagat. Glede očal bom že nekaj natvezila staršem.


Nikoli si nisem mislila, da bo šlo njihovo obnašanje tako daleč. Začelo se je, ko so se razredi premešali in sem pristala z njimi v razredu. Zavidale so mi ocene, drugače si tega nisem mogla razložiti, saj so imele vse razen tega, kar so mi dale dobro vedeti. Nisem pokazala, da mi pridejo do živega, kar se je izkazalo za slabo idejo. Samo še bolj so me napadale: Katja, Mila in Hana, čedne, zabite in močne. Ne fizično, upiral se jim ni nihče, nihče ni rekel ničesar, nihče ni govoril naprej. Nisem povedala učiteljem ali staršem, sramovala bi se same sebe in se počutila kot reva. Zdaj imam res zadosti. Znajti se moram. Sama.
Nenadoma zaslišim korake, žvenket ključev in vrata se odprejo. Svetloba od zunaj obsije postavo, a je videti le silhueto. Ni Tea. Fant je, znan se mi zdi, ne vidim mu v obraz. Nekaj časa stoji in strmi vame. Je visok in močan.
"O, ti si. So te une tri?" Pokimam in vstanem. Šele nato se spomnim, da imam zgornje gumb ena bluzi odpete, ker sem jemala telefon ven. Zardim in hitro zapnem najvišjega. Sranje. Upam, da je to nekako spregledal, ne ni, ker zdaj zardi tudi on in se odpravi ven. Sledim mu. Kako je sploh ugotovil, da sem tu? Je potreboval kaj iz shrambe? Zunaj me svetloba zaslepi, da zaškilim in nato opazujem, kako on zaklene za mano. Aja, Miran, paralelka, molčeča neroda, neverjeten košarkaš. Ocene: slabe. Videz: spodoben, dokaj povprečen. Status: neznan, baje samski.
"Kaj si iskal v shrambi?" vprašam, ko hodiva proti stadionu. "Zdelo se mi je, da nekoga slišim, ko sem šel vrnit ključe v kabinet", odvrne. Aja, voicemessage! Hvalabogu, da sem ga poslala! Tea mi še vedno nič ni odgovorila.
Nenadoma se Miran obrne k meni in se mi postavi na pot. Megleno vidim, da ima zardela ušesa. Kaj hudiča?

"Ej, rabm da mi pomagaš, Dora. Če zajebem še to leto z ocenami pr matki pa slovi, me bo fotr vrgu iz hiše. Če mi daš za prepisvat, bom nrdu karkol hočeš", izdavi. Procesiram povedano in to dokaj previdno. Pri slovenščini in matematiki sediva dovolj blizu, da poskuš zmeraj prepisati od mene. Nikoli mu nisem pustila. Usmiljenje? Zahvala, saj me je spustil ven. Ali pa...

"Okej, ampak tudi ti mi boš mogel nekaj ponudit v zameno. Poslušaj,..



Ponedeljek. Nov začetek, nova očala, nov načrt- upam, da se bo dobro obnesel. Kapuco hudija si poveznem čez glavo in potisnem lase podnjo.Nočem, da me kdo neželen opazi. Miran stoji na dogovorjenem mestu; začetek hodnika, prve omarice. Nezgrešljiva pojava. Ko grem mimo njega s tokom učencev, ga dregnem v rebra. Poškili naprej vame in se odpravi za mano na razdalji dveh metrov in pol. Slovenščino imava. In, glej ga vrabca, pred učilnico stojijo tiste tri kače. Pred odprtimi vrati, drugi pa morajo hoditi okoli njih. Prav name čakajo. Srce mi bije v grlu, ko povsem blokirajo vhod v učilnico pred mano. Mila se mi prav sladko nasmehne: "Sem mislila, da boš prespala, kjer smo te pustile. Mogoče boš po pouku..."

Stavka ji ne uspe dokončati, ker njo in Katjo par močnih rok enostavno premakne in se prerine mimo ter me povleče za sabo.Jep, Miran, čeprav mu je videt, kako se počuti grozno, ko odrine dve lepotički s praga."Sori, punce. Mam nek deal" zamomlja in se zmiga do svojega prostora. Oh, ja. Vse gre po načrtu. In po mnogo časa se počutim varno in... kul. Neskončno kul, sploh ko vidim Teo, kako z odprtimi usti s hodnika strmi vame. Mogoče je napočil čas, ko ne bom več rabila skrivat telefona v modrcu. Vsi v učilnici strmijo vame in Mirana, ki trmasto strmi v mizo. No, ljudi bom mogla prepričat, da nisva par.