DEVETNAJSTI POSKUS
3. del: Otrok, ki se je spomnil prihodnosti

Dojenček ni jokal.

Ana ga je nežno zibala v naročju in se smehljala zdravniku.

»Je z njo vse v redu?« je vprašala.

Zdravnik je pogledal monitor.

Za trenutek se mu je obraz spremenil.

»Seveda, gospa. Vaša hčerka je popolnoma zdrava.«

Toda monitor je kazal nekaj drugega.

Srčni utrip: 0.

Možganska aktivnost: 100 %.

Zavest: AKTIVNA.

Zdravnik je hitro ugasnil zaslon.

Prepozno.

Dojenček je obrnil glavo proti njemu.

In spregovoril.

»Ti si me ubil prvič.«

Zdravniku je iz rok padla mapa.

Ana se je zasmejala.

»Kaj pa počnete? Saj je samo dojenček.«

Zdravnik je stopil nazaj.

»Gospa, prosim, položite otroka na posteljo.«

»Zakaj?«

»Takoj!«

Dojenček je začel jokati.

Tokrat zares.

Ana ga je stisnila k sebi.

»Nihče se je ne bo dotaknil.«

Zdravnik je stekel proti vratom.

Toda preden jih je dosegel, se je soba zatemnila.

Vsi monitorji so se prižgali hkrati.

Na vsakem se je pojavilo isto sporočilo.

NAPAKA V ČASOVNEM ZAPOREDJU.

SUBJEKT 00 SE SPOMNI PRETEKLIH ŽIVLJENJ.

PONOVNI ZAGON NI MOGOČ.

Ana je pogledala otroka.

»Kaj to pomeni?«

Dojenček je nehal jokati.

»Pomeni, da so me spet našli.«

»Kdo?«

Otrok je počasi obrnil glavo proti stropu.

»Tisti, ki živijo zunaj časa.«

Nato je zaprl oči.

In vsi v bolnišnici so umrli.

Brez krvi.

Brez krikov.

Njihova srca so se preprosto ustavila.

Vsi razen Ane.

In otroka v njenem naročju.

Devetnajst let pozneje.

Nika je odprla oči.

Ležala je na tleh laboratorija.

Zrak je dišal po zažgani plastiki.

Nekje v temi je piskal alarm.

Za trenutek se ni mogla spomniti svojega imena.

Nato je zaslišala glas.

»Nika.«

Lara.

Klečala je poleg nje in ji pritiskala roko na ramo.

»Zbudi se. Prosim.«

Nika je sunkovito sedla.

»Kje je Ana?«

Lara je obmolknila.

Nika je pogledala po prostoru.

Kovinska postelja je bila prazna.

Zasloni so bili razbiti.

Ljudje z oznako 00 so izginili.

Tudi očeta ni bilo več.

Toda Adam je stal sredi hodnika.

V rokah je držal majhno belo škatlo.

»Koliko časa je minilo?« je vprašala Nika.

»Tri minute.«

»Od česa?«

Adam je pogledal proti stropu.

»Odkar je svet umrl.«

Lara ga je zgrabila za ovratnik.

»Nehaj govoriti v ugankah! Kaj se je zgodilo?«

Adam je ni niti pogledal.

»Nič se ni zgodilo. To je problem.«

Nika je počasi vstala.

»Pojasni.«

Adam je odprl škatlo.

V njej je bila fotografija.

Ista fotografija, s katero se je vse začelo.

Štirje otroci.

Oče.

In peto telo za njim.

Toda tokrat je bilo na fotografiji nekaj drugače.

Oče ni več stal za otroki.

Ležal je na tleh.

Mrtva ženska pa je stala poleg Ane.

V naročju je držala dojenčka.

Nika je vzela fotografijo.

Na hrbtni strani je bilo nekaj napisano.

Z drobno, tresočo se pisavo:

NE ZAUPAJ TISTI, KI TE JE RODILA.

Pod stavkom je bil datum.

Jutrišnji.

Nika je začutila, kako ji je zastal dih.

»Kdo je to napisal?«

Adam je zaprl škatlo.

»Ti.«

»To ni mogoče.«

»Tudi jaz sem to rekel.«

»Kdaj?«

Adam je pogledal njene roke.

»Preden si me ubila.«

Lara ga je izpustila.

»Kaj?«

Adam je stopil do enega od še delujočih zaslonov.

Pritisnil je gumb.

Na njem se je pojavil videoposnetek.

Nika je na posnetku stala v laboratoriju.

Bila je starejša.

Imela je brazgotino v obliki polmeseca.

V rokah je držala pištolo.

Pred njo je klečal Adam.

Toda ni bil otrok.

Bil je odrasel moški.

»Prosim,« je rekel Adam na posnetku. »Nisem vedel, kaj bo naredila.«

Starejša Nika je dvignila pištolo.

»Vsi ste vedeli.«

»Nika, jaz sem ti pomagal.«

»Pomagal si jim, da so me ustvarili.«

Adam je začel jokati.

»Nisi bila ti tista, ki so jo ustvarili.«

Starejša Nika je obstala.

»Kaj?«

Adam je pogledal naravnost v kamero.

»Ti si bila tista, ki jih je ustvarila.«

Posnetek se je končal.

Nika je odstopila od zaslona.

»To je laž.«

Adam je odkimal.

»Želel bi si, da bi bila.«

»Kako sem lahko ustvarila lastno preteklost?«

»Ker tvoja preteklost še ni nastala.«

Lara se je prijela za glavo.

»Ne morem več.«

»Nihče ne more,« je rekel Adam. »To je razlog, zakaj poskusi vedno spodletijo.«

Nika ga je pogledala.

»Kateri poskusi?«

Adam je odprl belo škatlo.

Pod fotografijo je ležal majhen kovinski ključ.

Na njem je bila vgravirana številka.

19.

»Tvoj oče ni izvedel osemnajstih poskusov,« je rekel Adam. »Izvedel jih je devetnajst.«

»Toda zaslon je pokazal, da je devetnajsti prekinjen.«

»Ker je bil.«

»Potem je zgodba končana.«

Adam jo je pogledal z nenavadno žalostjo.

»Ne razumeš. Devetnajsti poskus ni bil namenjen ustvarjanju tebe.«

Za trenutek je utihnil.

»Namenjen je bil ustvarjanju sveta, v katerem boš lahko obstajala.«

V laboratoriju se je zaslišal kovinski pok.

Vrata na koncu hodnika so se odprla.

Za njimi je bila soba, ki je prej ni bilo.

Na vratih je pisalo:

ODDELEK ZA IZVORNO ZAVEST.

Nika je pogledala Adama.

»Kaj je za temi vrati?«

»Resnica o tvoji materi.«

»Mislila sem, da je Ana izvor.«

»Ana je samo ime, ki si ga izbrala zanjo.«

Nika je zmrznila.

»Kdo ga je izbral?«

Adam je pokazal na ključ.

»Ti.«

Soba je bila popolnoma bela.

Na sredini je stal velik steklen valj.

V njem je plavalo človeško telo.

Žensko telo.

Brez las.

Brez brazgotin.

Brez znakov staranja.

Na prsih je imelo pritrjene desetine kablov.

Nika je pristopila bližje.

Ženska je bila videti natanko kot ona.

Toda nekaj je bilo drugače.

Njene oči so bile odprte.

In v njih je bilo nekaj, česar Nika ni videla še pri nikomer.

Strah.

Na steklu je bila napisana oznaka:

SUBJEKT 00.

BIOLOŠKA STAROST: NEZNANA.

ČAS IZVORA: PRED PRVIM POSKUSOM.

Nika je položila dlan na steklo.

Ženska je dvignila svojo.

Njuni dlani sta se dotaknili skozi steklo.

Nato je ženska premaknila ustnice.

Nika je razumela besede.

Ne odpiraj vrat.

Nika se je obrnila proti Adamu.

»Rekel si, da moram izvedeti resnico.«

Adam je prikimal.

»Moraš.«

»Zakaj me potem opozarja?«

Adam je pogledal proti vratom.

»Ker ve, kaj je na drugi strani.«

»Kaj pa je?«

Preden je odgovoril, se je iz zvočnikov zaslišal glas.

Ženski glas.

Mirno dihanje.

Nato besede.

»Nika, če me slišiš, imaš še sedem minut.«

Nika je pogledala zaslon nad valjem.

Odštevanje se je začelo.

00:07:00

00:06:59

00:06:58

»Sedem minut do česa?« je vprašala.

Ženska v valju je zaprla oči.

Glas iz zvočnikov je odgovoril.

»Do trenutka, ko se boš spomnila, da si mrtva.«

Nika je stopila nazaj.

»Jaz nisem mrtva.«

»Seveda si.«

»Ne!«

»Tvoje telo je umrlo pred devetnajstimi leti.«

Nika je začutila, da ne more več dihati.

»Kdo sem potem?«

Glas je za trenutek utihnil.

Nato je izgovoril stavek, zaradi katerega je Lara začela jokati.

»Ti si spomin deklice, ki nikoli ni bila rojena.«

V istem trenutku je ženska v valju odprla oči.

Steklo je počilo.

Adam je zakričal.

Lara je padla na tla.

Nika pa je obstala na mestu.

Iz razbitega valja je počasi stopila ženska.

Voda ji je tekla po telesu.

Bila je popolnoma gola, vendar Nika ni opazila ničesar razen njenega obraza.

Svojega obraza.

Ženska je stopila tik prednjo.

»Pozdravljena, Eva.«

Nika je zmajala z glavo.

»Ne.«

Ženska se je nasmehnila.

»Tokrat se ne boš mogla pretvarjati.«

»Kdo si?«

Ženska je dvignila roko in se dotaknila Nikinega čela.

Vse luči so ugasnile.

Nika je zagledala devetnajst različnih življenj.

Devetnajst rojstev.

Devetnajst smrti.

Devetnajst različic istega sveta.

V vsakem je Ana jokala.

V vsakem je oče umrl.

V vsakem je Adam poskušal pobegniti.

Toda v zadnjem življenju se je zgodilo nekaj drugega.

Nika je videla Ano, kako je stala pred ogromnim strojem.

V rokah je držala majhnega dečka.

Adama.

Za njo je stal oče.

»Če to storiš,« je rekel, »se ne boš mogla več vrniti.«

Ana je poljubila otroka na čelo.

»Vem.«

Nato ga je položila v stroj.

Nika je zakričala.

Spomin je izginil.

Ko je spet odprla oči, je ženska stala pred njo.

»Zdaj se spomniš?«

Nika je počasi prikimala.

»Adam ni bil moj brat.«

»Ne.«

»Bil je prvi otrok.«

»Da.«

»In Ana ga je ubila.«

Ženska je odkimalа.

»Ne. Ana ga je poskušala rešiti.«

Nika je začutila, da se ji solze nabirajo v očeh.

»Pred čim?«

Ženska se je sklonila bližje.

»Pred tabo.«

V tistem trenutku je Adam začel kričati.

Njegove roke so postale prosojne.

Pod kožo se mu je pokazala mreža drobnih svetlobnih črt.

»Ne!« je zakričal. »Še ni čas!«

Nika je stekla proti njemu.

»Adam!«

Toda ko se ga je dotaknila, je skozi njeno dlan zdrsnila samo svetloba.

Deček je pogledal Niko.

Na obrazu se mu je pojavil miren nasmeh.

»Zdaj se spomnim,« je zašepetal.

»Česa?«

»Zakaj sem te moral ustaviti.«

Njegovo telo je razpadlo v tisoče drobnih svetlobnih delcev.

Nato je izginil.

Na zaslonu se je pojavilo novo sporočilo.

SUBJEKT 19 ODSTRANJEN.

ČASOVNA ZANKA PREKINJENA.

IZVORNA ZAVEST SE PREBUJA.

Lara je vstala.

»Kaj to pomeni?«

Ženska, ki je bila videti kot Nika, je pogledala proti stropu.

»Pomeni, da smo naredili napako.«

»Kakšno napako?«

Ženska se je obrnila k Niki.

»Pozabili smo na dvajseti poskus.«

Nika je počasi odkimalа.

»Ne. Devetnajst jih je bilo.«

Ženska se je nasmehnila.

»Tako sem mislila tudi jaz.«

Iz zvočnikov se je zaslišal otroški smeh.

Na zaslonu se je pojavila nova vrstica.

POSKUS 20 SE ZAČENJA.

SUBJEKT: NIKA.

STATUS: NEROJENA.

Nika je začutila, da se ji je svet sesul pod nogami.

Ženska jo je prijela za roko.

»Zdaj moraš izbrati.«

»Kaj?«

»Ali boš dovolila, da se rodiš.«

»In če ne?«

Ženska je pogledala proti vratom.

Za njimi se je zaslišalo počasno trkanje.

Trikrat.

Nato glas, ki ga je Nika poznala bolje kot svojega.

Anin glas.

»Nika, odpri vrata.«

Ženska jo je močneje stisnila za roko.

»Ne poslušaj je.«

»Zakaj?«

»Ker Ana ni tvoja mati.«

Trkanje se je ponovilo.

Tokrat je glas z druge strani vrat zašepetal:

»Eva, vem, da si tam.«

Nika je otrpnila.

Ženska je zaprla oči.

»Prepozno.«

Vrata so se začela odpirati.

Na drugi strani je stala Ana.

V naročju je držala novorojenčka.

Toda dojenček ni imel obraza.

Samo gladko, belo kožo.

Ana je pogledala Niko.

»Končno sem te našla.«

Nato je dvignila dojenčka.

»Zdaj mi povej, hčerka.«

Pod belo kožo dojenčkovega obraza se je nekaj premaknilo.

»Katero od naju naj pustim živeti?«

...