Lara je stala ob kovinski postelji.

Nika je ležala pred njo.

Njeno telo je bilo enako kot prej.

Isti obraz.

Isti lasje.

Ista majhna brazgotina na levi roki.

Toda oči …

Te niso bile več Nikine.

»Kaj si naredil z mojo sestro?« je zašepetala Lara.

Nika je počasi sedla.

»Tvoja sestra?«

Nasmehnila se je.

»Kako prikupno.«

Lara je zgrabila pištolo, ki je ležala na tleh.

»Ne približuj se.«

Nika je pogledala orožje.

»Tudi oče je mislil, da ga bo to rešilo.«

»Kje je moja sestra?«

Nika je nagnila glavo.

»V meni.«

Lara je začutila, da ji po licu teče solza.

»Lažeš.«

»Ali pa sem jaz tista, ki je ves čas lagala.«

Nenadoma se je na zaslonu prižgala rdeča luč.

**ZAZNANA NESTABILNOST ZAVESTI.**

Nika se je prijela za glavo.

Za trenutek se je njen obraz spremenil.

Črne oči so postale rjave.

»Lara …« je zašepetala.

Lara je stopila bližje.

»Nika?«

»Pomagaj mi.«

Nato se je njen obraz znova spremenil.

Črne oči so se vrnile.

Nika je z nasmehom pogledala svojo sestro.

»Ne bi je smela poslušati.«

Lara je dvignila pištolo.

»Spusti jo iz sebe!«

Nika se je zasmejala.

»Ne razumeš. Ona je bila vedno v meni.«

»Kdo?«

Nika je za trenutek utihnila.

Nato je odgovorila:

»Prva.«

V istem trenutku so se vrata laboratorija odprla.

Na pragu je stala Ana.

Nika in Lara sta obstali.

»Mama?« je zašepetala Lara.

Ana je bila videti izčrpana. Na obrazu je imela globoko rano, v rokah pa je držala staro mapo.

»Odmakni se od nje, Lara.«

»Kaj se dogaja?«

Ana je pogledala Niko.

»To ni več tvoja sestra.«

Nika se je nasmehnila.

»Vedno si bila dobra v pretvarjanju, mama.«

Ana je pobledela.

»Ti bi morala biti mrtva.«

»To si rekla že prvič.«

Lara je pogledala mamo.

»Kaj pomeni prvič?«

Ana je položila mapo na mizo.

»Pred devetnajstimi leti smo imeli tri otroke. Niko, Laro in Adama.«

»To že vem.«

»Ne veš pa, da se je v laboratoriju nekaj prebudilo še pred njihovim rojstvom.«

Ana je odprla mapo.

V njej so bile fotografije dojenčkov, zdravniška poročila in strani, popisane z očetovo pisavo.

Na prvi strani je pisalo:

**PACIENT 00 – PRVOTNA ZAVEST**

Pod besedilom je bila fotografija majhne deklice.

Imela je črne oči.

In Nikino brazgotino.

»Oče je trdil, da je bila ta zavest posledica napake v napravi,« je nadaljevala Ana. »Toda jaz sem vedela, da ni res.«

»Kaj je potem bila?« je vprašala Lara.

Ana je pogledala Niko.

»Bila je tukaj, še preden smo jo ustvarili.«

Nika je počasi vstala.

»Končno govoriš resnico.«

Ana se je obrnila k njej.

»Ne. Še vedno ne.«

Nika je za trenutek izgubila nasmeh.

Ana je nadaljevala:

»Oče je verjel, da lahko zavest prenese iz enega telesa v drugo. Toda Pacient 00 ni potreboval telesa. Potreboval je nekoga, ki bi mu odprl vrata.«

Lara je pogledala Niko.

»Kakšna vrata?«

Ana je odprla zadnjo stran mape.

Na njej je bila risba laboratorija.

Pod njim je bila narisana še ena soba.

Soba, ki je ni bilo na nobenem načrtu.

Ob njej je pisalo:

**IZVOR**

»To sobo je oče zgradil po prvi nesreči,« je rekla Ana. »Tam je hranil vse, česar ni mogel razložiti.«

»Kaj je tam spodaj?«

Ana je zmajala z glavo.

»Ne vem. Nikoli nisem vstopila.«

Nika se je zasmejala.

»Laž.«

Ana jo je pogledala naravnost v oči.

»Vstopila sem enkrat.«

Njen glas se je zatresel.

»In tam sem videla Adama.«

Lara je zadržala dih.

»Ampak Adam je bil mrtev.«

»Telo je bilo mrtvo,« je odgovorila Ana. »Toda tisto, kar je bilo v njem, me je poznalo.«

Nika je stopila proti njej.

»Kaj ti je povedal?«

Ana je zaprla oči.

»Da boš nekega dne prišla ponj.«

Nika je nenadoma prenehala dihati.

Prvič je bila videti prestrašena.

»To ni mogoče.«

Ana je odklenila kovinsko omaro in iz nje vzela majhen ključ.

»Vse je pripravljeno. Če želimo izvedeti resnico, moramo iti dol.«

Lara je pogledala Niko.

»Kaj pa ona?«

Ana je počasi dvignila pogled.

»Ona gre z nami.«

»Zakaj?«

Ana je stisnila ključ v dlani.

»Ker brez nje vrat ne moremo odpreti.«

Nika se je nasmehnila.

»In ko jih boste odprli?«

Ana ni odgovorila.

Nika je stopila tik ob njeno uho.

»Takrat se boste spomnili, kdo je v resnici umrl v tisti nesreči.«

Nato je šepnila:

»In kdo je povzročil, da se je sploh zgodila.«

V daljavi se je zaslišal otroški smeh.

Vsi trije so se obrnili proti hodniku.

Na koncu je stal majhen deček.

Adam.

V rokah je držal fotografijo.

»Mama,« je rekel, »zakaj si mi rekla, naj se ne vrnem?«

Ana je zakričala.

Lara je dvignila pištolo.

Nika pa se je počasi priklonila.

»Dobrodošel domov, brat.«

Deček je dvignil pogled.

Njegove oči so bile popolnoma črne.

»Nisem tvoj brat, Nika.«

Nasmehnil se je.

»Jaz sem tisti, ki se ga bojiš.«

Nato je pokazal na fotografijo.

Na njej so bili štirje otroci.

Nika.

Lara.

Adam.

In še ena deklica, ki je imela obraz popolnoma enak Nikinemu.

Pod fotografijo je bil napisan datum.

**DANES.**

Lara je pogledala uro.

Nato fotografijo.

Nato spet uro.

»To je nemogoče,« je zašepetala.

Ana je počasi stopila nazaj.

»Ne …«

Na fotografiji so se vsi štirje otroci smejali.

Toda v ozadju je stal njihov oče.

Z nožem v roki.

In za njim je ležalo peto telo.

Telo ženske, ki je bila videti natanko kot Ana.

Deček je dvignil pogled.

»Zdaj se pa spomnite.«

Vsa vrata laboratorija so se naenkrat zaklenila.

Na zaslonu se je pojavilo zadnje sporočilo:

**OSEMNAJSTI POSKUS JE BIL USPEŠEN.**

Pod njim se je pojavila še ena vrstica.

**DEVETNAJSTI POSKUS SE ZAČENJA **

Nadaljevaje...