Včasih sem si želela samo stran. Bilo je težko, ko sem gledala druge, ki so v veseljem vstopili skozi šolska vrata. Še težje pa je bilo gledati srečne družine, ki so se objemale in skupaj veselile. Želela sem si biti ena izmed njih.
-------------------------------------------------------------
»Takoj dol, smrklja!« je oče zavpil navzgor. Globoko sem zavzdihnila in se odpravila po stopnicah. Modrice so me od včerajšnjega večera še vedno bolele. Seveda sem ga ubogala in odnesla iz hiše težko škatlo polno ne vem česa v njegov avto.
»Tako, ja, pridna.«
Šlo mi je na jok, a sem se zadržala. Pogoltnila sem cmok v grlu in dvignila glavo.
»Oči, v šolo moram. Potem bom takoj prišla domov. Obljubim.«
Preden bi uspel ugovarjati sem stekla stran s šolsko torbo na ramenih. Do šole sem imela slabih deset minut in tako sem kljub bolečini tekla kolikor sem zmogla. Kolikor sem jo sovražila sem jo imela tudi rada. Bila je edini varen kraj.

Ko sem stopila skozi vrata šole sem globoko vzdihnila. Kot vsak dan znova sem se s sklonjeno glavo sprehodila do svoje omarice. Siva trenirka je bila prav tako pusta kot moj obraz – brez kančka življenja v sebi. Oh ja, nekoč sem življenje skrivala v sebi. Imela sem ga polno. Dokler se ni zgodilo tisto...
Močno sem stresla z glavo. Ne. Ne bom razmišljala o tem. Še enkrat sem se prepričala, da sem s pudrom in korektorjem prekrila vse rane in modrice, nato pa se napotila v razred.

Ko sem vstopila sem povsod naokoli zaslišala šušljanje. Glavo sem sklonila še nižje. Skoraj cel deveti B razred je bil obrnjen proti meni. Ne zato, ker bi bila grda ali kaj podobnega. Le... po tem, ko mi je umrla mama sem se zaprla vase. To je bilo dve leti nazaj. Takrat sošolci niso vedeli, kako naj se obnašajo in začeli so se me izogibati. Tudi sama nisem želela biti v napoto. Sprijaznila sem se s samoto. S svojimi črnimi mislimi in svojimi namišljenimi prijatelji. Ko sem končno upala dvigniti pogled sem zagledala temnolaso glavo šolske lepotice. Zloben pogled je usmerjala vame in si prav odkrito šepetala s svojimi prijateljicami. To je bilo tisto, kar je najbolj bolelo. Pred mojimi očmi se je dogajalo to, česar sem se najbolj bala. Vse življenje. Sovražtva.
»Kaj je, Anja? Kaj pa skrivaš pod vsem tem pudrom? Oh, si nerodna!« se mi je začela posmehovati. Močno sem stisnila pesti, a sem se zadržala. Nisem smela pokazati, kako boli. Ne zdaj. Ni še pravi čas.
»A ti je muca jezik snedla? Smo že vajeni, brez skrbi. Ampak povej, kaj se skriva pod tvojim pudrom. Če ne, bom prisiljena pogledati sama.«
Vedela sem, da ne bo odnehala.
»Ne. Pusti me,« sem komaj slišno zašepetala. Le zarežala se je in stopila k moji mizi. Naslonila se je nanjo in me pogledala v oči.
»Pojdi se raje kam drugam cmerit. Če si vsaj malo podobna svoji mami, ti priporočam, da storiš enako kot ona. To si je zaslužila,« je tiho siknila. Tako tiho, da sem jo slišala le jaz. A to je bila kaplja čez rob. Komaj sem se zavedala, kako se je moja čeljust nenadno zategnila in pest sprožila. Iz nosu se ji je vlila kri.

»Anja? Se ti zdi, da si ravnala prav?«
Bila sem v kabinetu svetovalne delavke. Pogledala sem jo, a v nisem zbrala dovolj poguma, da bi ji povedala vse. Vse o tem, kar se dogaja.
»Ne,« sem odvrnila. Tokrat malce glasneje.
»Pa ti, Neja? Najbrž nikoli ne bom ugotovila, kaj se je zares zgodilo, a vseeno...«
»Ne, ne počutim se krive. Ona me je udarila. Ničesar nisem storila narobe,« je vzvišeno povedala. Svetovalna delavka se je obrnila k meni. Za trenutek me je zamikalo, da ji povedala. A na koncu sem kot vedno le ponižno pokimala.
-----------------------------------------------------------------
Po koncu pogovora, ko je Neja že odšla me je svetovalna delavka poklicala: »Je vse v redu, Anja? Veš... če je kaj narobe, lahko vedno prideš k meni.«
Za trenutek sem obstala na mestu. Že tako dolgo ni nihče prijazno govoril z mano. Prijazno sem se ji nasmehnila in pokimala.
»Vem. Res hvala.«
Pokimala je še ona, potem pa sem odprla vrata in odšla iz kabineta. Oče bo zopet jezen, če bom pozna.

»Takoj mi pridi pomagat!« je oče dejal takoj, ko sem stopila skozi vhodna vrata. Hitro sem stekla do njega in skupaj sva prinesla še več škatel v avto. Ko sva bila približno na polovici nisem zmogla več. Bila sem močno utrujena.
»Oči, jaz ne morem več. Malo počitka rabim,« sem tiho rekla. Ni mi odgovoril, a njegov pogled je povedal vse. Preden sem se uspela skloniti, mi je prisolil močno klofuto. Nezavedno sem se prijela za boleče mesto.
»Takoj na delo!« je zavpil.
Zopet sem pogoltnila solze. Prijela sem novo škatlo in jo nesla v avto.
Čez pol ure, ko sva končala, sem utrujena odšla v svojo sobo. Lice me je še vedno rahlo skelelo, a po tem, ko sem si ga namazala s kremo je bilo bolje.
»Za večerjo si pogrej nekaj juhe iz konzerve!« mi je navzgor zavpil oče. Pri sebi sem se rahlo nasmehnila. Vsaj na mojo večerjo se je spomnil. Tako sem vstala in si šla pripravit večerjo. Kot vedno sem jo pojedla sama, v svojem kotu. Že četrtič ta teden enako. Saj ne, da bi bila z očetom revna. Imela sva več kot dovolj denarja. Le... ni mu bilo mar. Ne odkar je mama odšla. Takrat se je vse spremenilo. Začel je tepsti. Vsak dan sem bila deležna njegove jeze. Sproščal jo je na meni. A imela sem ga rada, kljub vsemu, in to je pripomoglo k temu, da sem prenašala vse to. Zanj. A mogoče sem si lagala. To sem prenašala zase. Ker ne bi prenesla še ene izgube.

Zvečer, ko sem legla v posteljo sem prižgala telefon. Na Snapchatu sem dobila polno sporočil. Odprla sem našo razredno skupino in začela brati.
Neja: Ste jo vidl dons??
Anže: Koga?
Neja: Trikrat ugibej, butelj.
Gloria: Neja, to je pa ze prevec!!!
Mia: Odlocte se s kom drzite.
Nik: Ehm... no ja zmente se men je useen.
Neja: Kdor ni z mano pac ni. Sm tko, boljs za vas da me ne ovirate pri delu. Anja, vem, da to beres tkoda bodi pripravljena hahahaha.
Brala sem in brala. Več kot sem prebrala, huje mi je bilo pri srcu. Izgubila sem že skoraj vse kar sem imela. Ne vem, ali sem si res zaslužila vse to. S takšnimi mislimi sem kar se telefonom v roki zaspala, najbrž nekaj ur prehitro.
******************
Zjutraj me je prebudila glasna budilka. Hitro sem vstala iz postelje ter si v kopalnici umila obraz. Nato sem nase navlekla široke modre kavbojke in rjav pleten pulover. Nato sem si umila zobe in počesala lase. Potem sem pograbila svojo šolsko torbo. Preden sem odšla skozi vrata, sem očetu na mizo položila njegov zajtrk. Ko sem storila to sem odšla skozi vrata in jih skrbno zaprla in zaklenila.

V šolo sem prišla deset minut pred začetkom. Mnogo prehitro. V razredu sem zopet zaslišala šušljanje, takoj ko sem vstopila. Sama pri sebi sem se žalostno nasmehnila. Usedla sem se za svojo mizo in se zatopila v knjigo, ki sem jo prinesla s seboj. Bila sem že skoraj na koncu. Ko je v razred prispela učiteljica smo vsi vljudno vstali in jo pozdravili. Prva ura je bila zgodovina, predmet, ki sem ga sovražila. Z muko sem odprla učbenik na strani 37 in pričela brati snov. V glavi se mi je zaradi vseh novih podatkov in letnic začelo vrteti, oteklina na licu pa me je pekla še bolj. Včasih sem očeta res sovražila.
»Anja! Pridi pred tablo. Danes si vprašana ti,« sem zaslišala učiteljičin glas. Prestrašeno sem vstala ter se napotila proti tabli. Spet šušljanje. Spet odmevanje v ušesih.
»Opiši mi potek prve svetovne vojne.«
Sranje. Ne, ne, ne. Tega si nisem niti enkrat prebrala. Ničesar nisem vedela. Povedala sem, kar sem znala, a to ni bilo prav veliko. Vprašala me je še pet vprašanj.
Na koncu je rekla: »Ni bilo ravno dobro, Anja. Ne vem, kaj je s tabo, ampak bolj se boš morala potruditi. Dobro tri.«
Odvlekla sem se v klop. Ne vem, kako bom to razložila očetu. A do takrat sem imela še veliko drugih skrbi. Na primer to, kako preživeti med malico.

Kot vsak dan sem tudi pri malici sedela sama. Oh, kako bedno sem se počutila, ko sem gledala naokoli. Dovolj boleče so bile že zunanje rane, ki mi jih je vsak dan prijazno podarjal oče. A začele so se kopičiti tudi notranje. Počasi je vse to zame postajalo preveč. Včasih, le včasih sem pomislila, da bi bilo mogoče bolje končati to bedno življenje. A za to nisem imela poguma. Ne bi si upala. Kajti kljub vsemu, sem se na nek način še zmeraj imela rada. Kljub nizki samopodobi, grdih ranah po telesu in nepriljubljenosti sem bila to še zmeraj dobra stara jaz.
»Ooo, uboga Anja. Res sediš čisto sama?« sem za seboj zaslišala predobro znani glas. Svoj suhi sendvič sem hitro pospravila v torbo in brez besed odšla. Zadnje kar sem videla, je bil Nejin zmagovalni nasmeh na obrazu.

»Ne lenari in se pojdi učit! Takoj zdaj! Lenoba lena, ne boš zapravila svojega življenja tako zlahka. Za uspeh moraš garati! Kaj ti ni jasno?!« me je doma karal oče.
»Prav. Seveda. Šla se bom učit,« sem utrujena od današnjega dne dejala. Ni se mi dalo prerekati in tako sem ubogljivo odšla v sobo po zvezke. Z budnim pogledom je spremljal vsak moj korak. Na tihem sem vsak večer molila, naj bo moje nočne more že enkrat konec. Naj nazaj pride moj dobri stari oči.
»Tako je že bolje!«
S temi besedami je odšel v dnevno sobo ter odprl steklenico vina. Popil jo je v nekaj požirkih. Bolelo je, ko sem ga gledala takšnega. In dobro sem vedela, kaj lahko sledi, zato sem se tiho odpazila v svojo sobo, ki sem jo za vsak slučaj za sabo tudi zaklenila. Nisem želela še več modric. Res ne. Spala sem trdno in brez sanj, zjutraj pa so me zbudili nežni sončni žarki, ki so mi dali upanje. Mogoče danes ne bo tako slabo, sem si rekla.

»Poglejte kdo je prišel.«
»Ja, Neja, vsi vidimo, hvala za opozorilo,« ji je sarkastično odgovorila sošolka Gloria. V celem razredu sem imela prav njo najraje. Ni bila zlobna kot ostali, temveč dobrosrčna in mi je velikokrat priskočila na pomoč. Preden sem se usedla v svojo klop sem se ji rahlo, skoraj neopazno nasmehnila. Nasmeh mi je vrnila.
Med odmorom pa me je prišla iskat svetovalna delavka.
»Anja, imaš minuto?« se mi je prijazno nasmehnila.
»Em... seveda.«
Za njo sem odšla v kabinet z velikim oknom in prikupno okrašenimi stenami.
»Vidim, da so ti všeč stene. Risbe so narisali moji otroci,« je povedala. Plaho sem se ji nasmehnila nato pa sedla.
»Anja,« je rekla. »Poklicala sem te, ker opažam, da se vedno bolj zapiraš vase. Ne bom silila vate, ampak kot sem rekla, vedno se mi lahko odpreš.«
Pogledala sem v njene sijoče oči. V mojih je že davno izginil ta lesk.
»Res vam hvala. A jaz sem... dobro,« sem ji odgovorila z najbolj prepričanim glasom in ji podarila še prisiljen nasmeh.
»Lahko sedaj grem?« sem vprašala. Dolgo časa me je merila s pogledom. Nato je rekla: »Ja, seveda, ljubica.«
Za seboj sem previdno zaprla vrata in se sprehodila po dolgem hodniku do svoje omarice. Iz nje sem potegnila črne čevlje in nekaj zvezkov, ki naj bi jih potrebovala za domačo nalogo. Odšla sem do izhoda, kjer sem se obula nato pa odšla ven. Ko sem si na rame oprtala torbo sem zagledala majhno deklico, ki je pritekla proti meni me objela.
»Kako si velika! Tudi jaz si želim biti takšna, ko bom velika!« je veselo vzkliknila. Nasmehnila sem se ji.
»Oh, še večja boš,« sem rekla. Vrnila sem ji objem, nato pa odšla proti avtobusni postaji, kjer sem morala počakati očeta, da me pride iskat.
Kmalu je prišel in hitro sem skočila v avto, da ne bi bila v napoti drugim vozilom na cesti. Oče ni rekel niti besede, le sunkovito je speljal, da mi je glavo v trenutku vrglo nazaj. Ni vprašal, kako sem se imela v šoli, kot ostali starši. Seveda sem o tem pametno molčala, ter nisem rekla ničesar drugega kot le: »Hej, oči.«
Niti odzdravil ni nazaj. Nisem si jemala k srcu. Vajena sem bila. In počasi je nehalo boleti. Seveda nikoli ne bo čisto prenehalo, a vedno lažje bo. S časom.

Doma sem se spreoblekla v druge hlače. Hitro sem s pogledom ošinila svoje telo. Na njem ni bilo več opaziti sledi prask in modric. Globoko sem zavzdihnila. Si drznem poskusiti nekaj novega? Pogledala sem navzdol. Sive široke kavbojke so mi pravzaprav lepo pristajale. Iz omare sem potegnila oprijeto majico na kratke rokave. Si upam tudi to? Pomerila sem jo, in bila mi je prav. Pogledala sem svoj odsev v ogledalu in prešinilo me je, da pravzaprav ne izgledam tako slabo. Sama sebi sem se rahlo nasmehnila. Upam si. O, ja. Kljub nenehnemu zbadanju sošolk sem v sebi ohranila nekoliko poguma.
»Očka, šla bom v nakupovalni center,« sem mu rekla. Kot navadno odgovora nisem dobila, a sem kljub temu iz omare vzela torbico ter si jo obesila čez ramo. Odprla sem vrata hiše in stopila na zrak. Še zrak mi je prav lepo dišal tisti trenutek.

V nakupovalnem središču sem se začela ozirati naokoli. Že tako dolgo časa je minilo, kar sem bila nazadnje tukaj. Takoj sem se odpravila v prvo trgovino. Z navdušenjem sem si ogledovala lepa oblačila, a niso bila ravno za moj okus. Odšla sem v naslednjo. V DM-u so imeli toliko različnih stvari, da sem v njem zapravila kar pol ure. Tako sem se zabavala, pa čeprav sama. Uživala sem. A moje veselje na žalost ni trajalo dolgo. Ko sem se usedla v prisrčno kavarno v kotu, sem tam za mizo zagledala nekaj svojih sošolk – med njimi tudi Nejo. Hitro sem pogledala v tla, a bilo je prepozno. Neja me je opazila. A ko me je pozorneje pogledala, ji je obraz otrdel. Leva veka ji je začela nenadzorovano trzati, ustnice pa je spačila v nekakšen nasmeh. Z užitkom sem opazovala, kako ji je smeh bledel iz obraza. Danes sem bila drugačna. A spet se je moje veselje hitro končalo, saj je vstala in se napotila proti meni odločena, da me uniči.
»Anja,« je prhnila. »Misliš, da si takšna drugačna? Še vedno si ista, da veš. Umazanka!«
Njen glas je bil zloben in poln sovražtva. Spet sem bila tiho. Sovražila sem to.
Nenadoma je sladko dejala: »Pridi malo z menoj, lepotička.«
Glas je pačila in se mi režala v obraz. Nemo sem ji sledila v najbolj odmaknjen kot kavarne. Takrat me je napadla. Z besedami in tudi fizično. Začela me je zmerjati in me pretepati, najmočneje kolikor je zmogla. Nisem se ji upirala.
»Hej! Hej! Pusti jo! PUSTI JO!!!« sem nenadoma zaslišala oddaljene krike. Komaj sem še bila pri zavesti. Nenadoma je Neja popustila svoj prijem. Ko sem se ponovno dobro zavedla sem zagledala neznano dekle, ki je Nejo trdno držalo za obe roki. Punca se mi je bežno nasmehnila, potem pa se zopet posvetila Neji.
»Da se ne dotakneš nikogar več, razumela?«
Neja je bila preveč šokirana, da bi karkoli odgovorila. Najbrž je bila punca prvi človek, ki se ji je uprl. Brž, ko jo je dekle spustilo je Neja odnesla pete kolikor hitro je mogla.
»Katarina,« je rekla in se mi nasmehnila.
»Jaz sem Anja. In am... Hvala!«
Veselo se je nasmejala. »Haha, itak. Vedno! Greš na pijačo? Všeč si mi. Z veseljem bi te bolje spoznala,« je veselo rekla. Seveda sem ji še vedno začudena prikimala. Sledila sem ji nazaj za mizo, kjer sem prej sedela. Naročili sva pijačo in se začeli pogovarjati ter se skupaj smejati. Končalo se je tako, da sva si izmenjali telefonske številke in se dogovorili, da se bova še videli.

Zvečer sva si začeli pisati:
Katarina: Kaj je pravzaprav blo tist...?
Jaz: Eh vedn je tko.
Katarina: To se mora nehat, Anja. Te pa ja muci. To ni dobr.
Jaz: Saj vem. Lepo spi!
Katarina: Enako :)
Nasmehnila sem se, ko sem gledala prijazne besede, ki mi jih je poslala. Prijazne besede. Tako lepo se mi je zdelo. Bila sem ji neskončno hvaležna. In občutek sem imela, da bova lahko mogoče postali celo prijateljici.
***
Prebudila sem se pol ure prepozno. V šolo bi morala priti že pred nekaj minutami, jaz pa sem komaj vstala. Zgrabila me je panika in vstala sem iz postelje tako sunkovito, da se mi je zvrtelo. Nato sem nase hitro navlekla prva oblačila, ki so mi prišla pod roke. Stekla sem v kopalnico in si umila zobe, ter se počesala z izredno hitrostjo. Nato sem iz sobe potegnila svojo šolsko torbo in stekla z napol odvezanimi vezalkami v šolo. Tja sem prispela ravno, ko se je začel odmor. Šele takrat sem se spomnila, da sem očku pozabila narediti zajtrk. Fak. Šit šit. Ponorel bo. To sem vedela, a sem imela do takrat, ko pridem domov še veliko drugih stvari. Tako sem se le osredotočila, da sem v razred prišla še pravi čas in se izogibala učiteljici za biologijo, saj sem zamudila prvo uro.
»Anja ni mogla priti pravočasno. Oh, ubožica. Potrebuješ prevoz?« se mi je posmehljivo zarežala Neja. Rahlo sem zavila z očmi. Nihče ni vedel za mojega očeta, saj je navzven izgledal popolnoma spodoben moški – kratko postriženi temni lasje, precej visok, športna postava. A v notranjosti se je spremenil v pošast.
»Ne, hvala. Ne potrebujem ga,« sem ji odgovorila, kolikor sem mogla sproščeno.
»Po novem že ugovarjamo? Samo stran pojdi, prasica. Tvoja frendica me je včeraj dobro nabila,« je tiho siknila.
Sama pri sebi sem se ob misli na to rahlo nasmehnila. Katarina je bila res mega! Neji sem naklonila hladen pogled, a v vsakem primeru bi se morala prej kot slej odstraniti, saj je v razred vstopil učitelj za kemijo in začel s svojim dolgočasnim glasom predavati o različnih snoveh.

Ko sem sedla za prazno mizo v jedilnici k malici, je k meni spet prišla Neja. A tokrat je nisem le opazovala in ji mirno dovolila, da me ponižuje. Navadno sem v takem primeru sendvič po hitrem postopku vrgla v torbo in odšla daleč stran. A danes sem Nejo pogledala naravnost v oči in zagrizla v svoj sendvič. Nisem zbežala ali se skrila. Ona je sicer hitro umaknila pogled in besno nadaljevala pot naprej, a sama sem ga še dolgo zadržala na njej. Vem, da je bilo to le nekaj obupno majhnega. A zame je bila to prava zmaga in moje srce se je veselilo.
A ko sem se od malice odpravila v naslednji razred mi je naproti prišla Neja. Ozrla se je levo in desno nato pa skočila k meni in me prijela za ovratnik.
»Da si ne bi upala več ugovarjati!«
Ostala sem tiho. A tokrat ne zato, ker bi se bala. Čakala sem na njeno novo ploho besed.
»Mala, res misliš, da si mi kos? NAJBOLJŠA sem, Anja. Ti pa si NIHČE! Zato malce pazi na svoj jezik,« je siknila.
»Tudi ti bi lahko pazila na svojega,« sem tiho rekla.
Brez razmišljanja je Neja iz torbe vzela svojo škatlo z malico ter jo odprla in mi jo vrgla v obraz. Špageti so umazali mojo majico, omaka pa je stekla tudi navzdol proti hlačam. Besno sem se ji zazrla v obraz.
»Ti to resno!?« sem zašepetala. V oči so mi silile solze, ampak sem jih pogoltnila. Namesto tega sem solze zamenjala za bes. Čisti bes, ki sem ga tako sovražila, ko se je nabral v meni. Najraje bi jo udarila. Zadržala sem se in globoko vdihnila.
»Enkrat se bo to končalo, Neja,« sem rekla in jo odrinila s poti, nato pa stekla na stranišče.
Tam sem si obrisala solze, ki so mi kljub zadrževanju prišle na plano. Pogledala sem se v ogledalo. Je imela Neja prav? Sem res nihče? Najbrž ja. Žalostno sem se sesedla na hladna tla. Zaželela sem si, da bi lahko odšla stran. In takrat sem se spomnila. Iz šolske torbe sem potegnila majhno škatlico, v kateri so bile štiri zelo močne uspavalne tablete. Jemala jih je moja mami, a so po njeni smrti ostale v omari. Če bi pojedla vse štiri in če bi imela srečo, bi se mi lahko posrečilo. Zamižala sem za trenutek. Vedela sem, da sedaj premorem dovolj poguma. S tem se bo končalo vso trpljenje. Ravno ko sem si želela vreči tablete v usta, so se vrata odprla.
»ANJA!« je na ves glas zavpila in mi tablete v hipu zbila iz roke. Začudeno sem jo pogledala, nato pa se zlomila.
»J-jaz... n-očem več tega b-bednega življenja. S-s-samo pusti me,« sem tiho hlipala.
»Hej, hej. Vse je v redu,« mi je prigovarjala in me močno objemala. Počasi sem se pomirila in si obrisala bedne solze.
»Gloria... samo ne vem, zakaj bi še živela. Tako brez pomena sem. In morala bi ti biti hvaležna, da si me rešila, ampak... želim si umreti, prav? Zato me prosim pusti,« sem jo prosila.
»Nikoli,« je rekla in me še močneje objela. »Pomagala ti bom. Vsem, ki so ti kadarkoli storili kaj hudega, bo žal.«
Res sem ji bila neskončno hvaležna za te besede. V dveh dneh sem dobila dve prijateljici. In najpomembneje – Glorijin objem mi je vlil moč in voljo do življenja.
»Hvala.«
‐------------------------------------------------------------
V naslednjih dneh sem se res začela počutiti mnogo bolje. Pri malici sem sedela z Glorio, slo Katarino pa sva si še naprej dopisovali in se velikokrat tudi dobili v mestu. Življenje se je obračalo na bolje. Le oče se ni spremenil.
»Ne smeš pustiti Neji, da ti dela vse kar hoče. Uprla se ji boš,« je rekla Gloria in mi pomežiknila. Veselo sem se ji nasmejala. V mislih pa sem si že skovala načrt. In tokrat, mi bo uspelo!
»Anja, vidim, da si si oblačila že oprala,« se mi je posmehovala Neja.
Globoko sem vdihnila in rekla: »Pusti me!«
Začudeno me je pogledala, saj nisem bila znana po tem, da bi kaj prida govorila.
»Spremenila si se,« je siknila proti meni. »A zato te bom imela še večje veselje mučiti.«
Ni vedela, v kaj se je spustila, kajti RESNIČNO sem se spremenila. Gloria in Katarina sta mi pomagali do samozavesti, ki je sicer nikoli nisem imela. Tako sem se odločila, da enkrat zmagam. Neja je medtem že odšla, ko je videla, da se ne pustim motiti.
»Te je spet nadlegovala?« me je po pouku vprašala Gloria.
»Brez skrbi,« sem se ji nasmehnila. »Vem, kaj bom naredila!«
Moj skrivnostni nasmeh je povedal veliko in Gloria me je le pogledala in se nasmehnila.
»Bo že dobila svoje.«

Ko sem prišla domov, sem videla očeta, ki je sedel pred televizijo in pil iz velike steklenice vina. Pri srcu me je stisnilo. A preden bi lahko odšla, me je zagledal.
»Umazanka!!! Zakaj si danes zjutraj raztresla smeti?!«
Na to sem popolnoma pozabila, saj se mi je v šolo spet tako mudilo, da niti smeti nisem uspela pobrati s tal. Spreletel me je srh.
»Oči, jaz...« sem začela.
»Nič oči!« je zarohnel in z roko udaril po mizi. Nezavedno sem stopila korak vstran.
Nato me je doletelo tako hitro. Vame je priletela flaša vina in me zadela naravnost v trebuh. Za hip mi je zmanjkalo zraka in pred očmi se mi je zameglilo. Prijela sem se za boleče mesto. Trebuh mi je krvavel, celo telo pa mi je prebadala neznosna bolečina.
»Kako si mogel?« sem čisto tiho zahlipala.
Moja majica je bila strgana in prepojena s krvjo. Močno se mi je vrtelo. Še oče je izgledal zaprepaden ob pogledu name. Nato sem – še sama ne vem kako – odšepala do telefona, ter v hipu poklicala reševalce. Oče mi je to poskušal preprečiti, a sem prej povedala vse kar sem morala, potem pa prekinila. Za tem se mi je pred očmi stemnilo.
‐------------------------------------------------------------
Ko sem se prebudila sem okoli mene videla le bele stene. Hitro sem ugotovila kje sem. V bolnici. Kmalu je k meni pristopila mlada zdravnica prijetnega videza, ki se mi je prijazno nasmehnila.
»No, si se le prebudila. Ne skrbi, vse je dobro. Malo smo ti morali očistiti rane,« je povedala.
»Hvala,« sem se hitro zahvalila.
»Kaj se ti je zgodilo? V ranah smo našli sledi stekla.«
Za hip sem pogledala stran. »Padla sem in z roko udarila v mizo, ter tako prevrnila steklenico, ki je stala na njej. Najbrž ste zaradi tega našli steklo,« sem se zlagala.
Ni bilo prav, da sem se lagala zdravnikom, a ni šlo drugače. Samo... to kar je naredil je bilo nedopustno. In šele tedaj, ko sem zaradi njega ležala na urgenci sem to spoznala. Mogoče malce prepozno, a sedaj sem bila odločena, da se bo to nehalo.
»Kmalu boš lahko odšla domov,« je rekla zdravnica, nato pa me pustila samo v prazni beli sobi.

Čez en dan sem lahko odšla domov. Na srečo sem prišla domov v nedeljo in tako vmes nisem zamudila šole. Vsaj to. Trebuh me je še vedno močno bolel, a kljub temu mi oče zavpil udarci ni prizanašal. A vedela sem, kako se bom znebila Nejinega nadlegovanja.

Ko sem šla v ponedeljek v šolo, sem si v žep vtaknila majhen snemalec zvoka. Naslednjič, ko me bo Neja mučila bom to pokazala razredničarki.
»Sijajna ideja!« je s sijočimi očmi dejala Gloria, ko sem ji povedala za načrt. »Tako boš lahko to dokazala!«
Zadovoljno sem ji prikimala in skupaj sva se odpravili v razred.
»Ohoho, Anja in Gloria! Razredni zgubi. Živijo!« se nama je takoj začela posmehovati.
»Pusti naju,« sem mirno rekla.
»Ah, uboga Anja. Kaj, ko bi šla lepo za svojo mamo, kaj? Kolikokrat te še moram prositi?« je tiho siknila. Vedela sem, da bo snemalnik zvoka posnel vse.
Ostala sem tiho, a na obrazu se mi je narisal zmagovalni nasmešek.
»Kaj za...?« je začela, a nadaljevati ni uspela, saj sem jo zgrabila za roko in jo odvlekla v kabinet razredničarke. Niti potrkala nisem, le vdrla. Razredničarka me je šokirano pogledala, nato pa vprašala.
»Anja, kaj pa počneš?!«
»Neja me že celi dve leti ponižuje in nad mano tako rekoč izvaja nasilje. In danes mi je prekipelo. Pripeljala sem jo k vam,« sem mirno povedala.
»Anja! Ne namišljuj si! Neja že ne bi storila česa takega,« je jezno rekla učiteljica.
»Ne verjamete? Kaj boste rekli na tole?« sem rekla ter iz žepa potegnila snemalec zvoka. Učiteljica ga je predvajala. Ko ga je poslušala do konca, je zaprepadeno pogledala Nejo.
»Neja, sedaj ne moreš zanikati.«

»Kako je šlo?!« me je vprašala Gloria, ko sem se vrnila v razred. Ne vem, zakaj je vprašala, kajti moj nasmeh je povedal vse.

Ko sem se vrnila domov mi je obraz žarel od sreče. Končno mi je uspelo! Neja me ne bo več poniževala. Bila sem tako vesela. Na očeta sem skoraj pozabila. Takoj je prišel do mene.
»Skoraj si me spravila v zapor, smrklja!« je zavpil name.
Potem je v trenutku dvignil roko, da bi me udaril. A v tistem trenutku se je v meni nekaj zganilo. Ne znam opisati občutka, a bilo je kot... da bi se zbudila iz kome. In vedela sem, da moram to ustaviti.
»DA SE ME NE DOTAKNEŠ VEČ!!!« sem zavpila. Bila sem tako presenečena nad svojim izbruhom, da sem si za hip z dlanjo pokrila usta. Oče je zaprepadeno obstal na mestu. Roka mu je obvisela v zraku.
»Ne boš me več pretepal,« sem nadaljevala z bolj mirnim tonom. »To se bo končalo.«
Samo gledal me je. A v njegovih očeh sem opazila majceno razliko. Lesketale so se. Nato se je nepričakovano sklonil k meni in me objel.
»Anja.«
Prvič odkar je umrla mama je na glas izrekel moje ime.
****

well tukej je moja zgodba za *b*odpikajmo nasilje*b* <3 hope yall like it hehh ni neki posebnega kr sm mela za pisanje sm stiri dni ampk anywayy:stuck_out_tongue_closed_eyes:🤎 lovyall mwaaa