*i**b*poglavje 13./Spomini*b**i*
*i**modra*15.4.-torek*modra**i*

*i*Dolina, obkrožena z gorami. Na sredini doline veliko jezero. Nebo, na eni strani sinje modro, brez oblačka, na drugi sivo, prekrito z mogočnimi črnimi oblaki. Nazaj na jezero. Prečudovito kristalno, ne globoko ne plitko. Na sredini jezera majhen otoček z nekaj drevesi. Na sredini otočka nekakšen bel marmorni kamen. Ne vidim, kaj piše na njem-predaleč sem. Naenkrat me nekaj povleče v vodo. Nisem imela časa da bi vdihnila, a na srečo sem lahko s svojimi močmi dihala pod vodo. Če sem prej mislila, da jezero ni globoko, sem se motila. Zaplavala sem še globje, dokler nisem prišla do ruševin. Nekaj templjev, kamnita hiša, z izklesanimi školjkami. Odplavala sem do ruševin, in zaplavala med dvema templjema. Prišla sem na trg, na sredini je bila tlakovana školjka-tako kot mozaik. Naenkrat se je sonce skrilo, in zatemnilo trg. Začutila sem, da je nekaj za mano. Hitro sem se obrnila, a ničesar/nikogar ni bilo tam. Iz templja, obrobljenega s školjkami in biseri/belimi kamni, se je pognala cela jata rib. Zaplavale so okoli mene, in nato izginile. »Kaj jih je prestrašilo?« Odplavala sem v notranjost templja. Notri je bilo polno marmornih kipov-verjetno vladarji ki so vladali temu kraju. Opazila sem tudi en kip, morske deklice, imela je bisere v laseh. Naenkrat pa se je zaslišal glas, ki me je v zadnjih nekaj mesecih klical vsako noč. »Asia, prosim pridi pomagat.« hotela sem vprašati kdo je, kje je, zakaj potrebuje mene. »Moraš se spomniti zgodbe.« katere zgodbe? Sem hotela vprašati.*i* nato pa sem se zbudila. No, nisem se sama-Amaris.


Zbudila sem se, z nežnimi tresljaji-Amaris, me je tresla, da bi me zbudila. Odprla sem oči in zraven nje zagledala June. Svoje kostanjeve lase je spletala v kito, in me gledala. Naenkrat se je iz kopalnice zaslišalo petje. Bilo je Aprilino-hmm, ni ravno lepo pela, no offense. Amaris mi je v mislih rekla: »Spet?« odgovorila sem ji z »ja«. Pomagala mi je vstati iz postelje. Nato sem se hitro oblekla, in pripravila za še en dan.


Pri zajtrku, je bilo vse tako kot vedno. Pač normalen zajtrk. Prvo uro smo imeli zdravstvo zmajev. Učili smo se povezati zmajevo taco. Drugo uro smo imeli zmajouk. Pri tej uri vedno sanjarim, tako da ti lahko zdaj malo povem, kaj se je zgodilo v zadnjih mesecih.


Torej minili so trije meseci. Čez en mesec gremo na nalogo. Učitelji so nam dali zato večino ocen, da jih pridobimo v marcu/aprilu. Prav tako pri vsaki uri povemo nekaj o tem kako bi lahko preživeli v naravi. Na primer, pri zdravstvu zmajev, se učimo prve pomoči, tako za zmaje kot za ljudi. Sicer imamo Willa, ampak vseeno. Pri rastlinoslovju, tudi povemo katera rastlina je užitna, katera ne. Katere lahko uporabljamo za zdravila, in podobno. Učitelji so nam ponudili tudi več različnih krožkov in tečajev (prva pomoč, gospodinjstvo, dodatni jeziki, branje starih črk/jezikov/run……..).


Prav tako kot so nam pomagali učitelji smo si mi samim sebi. Z Amaris, Willom in June smo skoraj vsak dan hodili v knjižnico in delali zemljevide, in načrte. Naš najnovejši zemljevid, je imel narisano dolgo pot, a je bila vsaj manj nevarna kot druge. Vodila bi nas do gorske verige nekih gor-pozabila sem ime, kjer so naši starši nazadnje pisali/poročali. Od tam naprej, se bomo mogli znajti sami.


Po malici je bila naslednja ura jezdenje. Zdaj, ko je končno malo lepše vreme, smo vsako uro leteli okoli šole. Učiteljica nam je dala naloge, in mi smo jih morali narediti. Z polno hitrostjo leteti mimo soda, in pobrati kozarec vode na njem-voda se ni smela politi, letenje narobe obrnjeno-z glavo si bil obrnjen k zemlji, in potem si mogel tako leteti nekaj minut, in se potem nazaj pravilno obrniti, leteti skozi obroč-navadni in ognjeni…… Danes je bil dan takšen kot vedno. Imeli smo isti poligon kot zadnjih nekaj tednov. Z Amethystom sva se skozi zadnjih nekaj tednov še bolj povezala. Vsaka ura letenja je bil prečudovita. Večkrat sva podirala osebne rekorde, in kmalu mi je učiteljica vpisala tudi pet v redovalnico, zaradi najinega izboljšanja. Na začetku, ko smo pred približno tremi tedni začeli s tem poligonom, sva bila z Amethystom počasna. Potrebovala sva vsaj deset minut, medtem ko so drugi potrebovali od pet do sedem minut. Ampak sedaj, po tednih vaje, sva bila najhitrejša- pet minut trideset sekund je najin najboljši rezultat.


Danes je učiteljica Hops dodala še različne vremenske pasove. »Dajmo Alessia. Pričakujem da ti bo šlo dobro, ne me razočarat.« je dejala učiteljica, ko sva se z Amethystom pripravljala, na vzlet. »1,….2…..3…. hop!« in z Amethystom sva se pognala v zrak. Najprej je bil puščavski veter, z peskom. Z Amethystom sva morala tukaj skozi ognjene obroče. Iz žepa sem povlekla dve ruti, eno sem obvezala sebi okoli ust in nosa ter oči, Amethystu pa enako. Nato sva se pognala, in Amethyst se je začel vrteti v spirali, in po nekaj sekundah sva bila skozi vseh deset obročev. Minil je tudi pesek in veter, zato pa sva prešla v deževni pas. Na tem delu si se moral obrniti na glavo in tako leteti, dokler nisi prešel v naslednji pas. Ta del je nekako najtežji, a takoj ko sva prišla v naslednji pas, je bilo vse prej pozabljeno. Snežni metež. Kot dekle z ledenimi močmi mi je ta pas najljubši. V tem pasu, si moral ujeti pobeglega zmaja, pričarala sem ledeno vrv, in jo vrgla okoli pobeglega zmaja. Nato sem Amethystu naročila, naj odleti nad tega zmaja, nato sem skočila iz Amethysta in pristala na drugem zmaju. Vrv sem zavezala okoli njegovega vratu (brez skrbi še vedno je lahko mirno dihal), in ga usmerila nazaj dol, proti tlom. Amethyst nama je sledil, in kmalu smo prišli nazaj k tlom. »5.02! Nov osebni rekord Lessie!« je rekla Amaris, in me objela. Do mene je prišla učiteljica Hoops, in izgledala je ponosna: »Najboljši rezultat do sedaj. Veš razmišljala sem, vem da imaš veliko dela s to nalogo, in ocenami, ampak v nedeljo je tekmovanje v hitrostnem letenju, in zanima me, če bi šla? Mislim, razumem, če rečeš ne, ampak si najhitrejša učenka v svojem letniku, in imaš veliko možnost da zmagaš.« je rekla učiteljica. Pomislila sem, in rekla: »Verjetno bi lahko poskusila.« in tako me je učiteljica še isti dan, po koncu ure vpisala na prijavnico.


Mečevanje je bila četrta ura. Učitelj Ernest, nas je učil samoobrambe. Ko smo prišli, smo se preoblekli v športna oblačila, in poiskali svoja orožja. Jaz sem imela srebrn meč, z modrimi kristali, ki so izgledali kot led. Vsak je dobil svojega nasprotnika. Jaz in Edward, Amarisin brat sva bila v paru. Večkrat sva bila nasprotnika pri uri mečevanja/obrambe.


Zadnjo uro smo imeli male magične živali. Trenutno smo vadili, kako kaj naročiti malim živalim. S tem bi si lahko pomagali, če bi bil kakšen majhen predor, in ne bi mogli skozi, bi lahko v bližini poiskali kakšnega zajca, in mu naročili naj gre skozi in pogleda kaj je na drugi strani. April, seveda največji dvorni norček našega razreda je svojemu kuščarju naročila, naj spleza po Jackovi nogi, in naj mu vzame ključ njegove sobe. Njen kuščar je to naredil, brez da bi Jack to opazil, in prinesel April njegove ključe.


Na kosilu, ko je Jack segel v svoj žep, da bi vzel ven ključe, je ugotovil da teh nima. April se je seveda delala neumno, in rekla, da jih nima, in potem je bilo neki prepirov, a na koncu je April vrnila ključe, neopazno, in vprašala Jacka naj še enkrat pogleda v žep, in bum….. ključi so bili nazaj. Po kosilu, smo odšli ven. Sedaj, ko je končno april, smo lahko zunaj neprestano. Sonce ni prevroče, veter ni prehladen-ravno prav je. Zunaj ostanemo do ene petih, potem pa gremo nazaj v stolp, delat domačo nalogo, se učit ali pa samo lenarit. Z Willom, Amaris in June smo se odločili, da ta teden ne delamo nič več za nalogo. Vemo da se čas izteka, a dvomimo da bomo še kaj našli. Mislim iščemo že vse od konca oktobra. To je že približno šest mesecev.

Z Amaris sva »chilirali« na moji postelji. Ležali sva na hrbtih in se pogovarjali. Na plan je prišel pogovor o mojih sanjah. »Kaj pa je bilo tokrat?« me je vprašala. Povedala sem ji vse kar se spomnim. »In, se spomniš kakšne zgodbe?« me je vprašala. Pogledala sem jo, z unim pogledom: *i*a se ti zdi, kot da kej vem?*i* »Ok, očitno nč ne veš.« je rekla Amaris. »Ampak kdo misliš da je ta oseba, ki te kliče? A se kdaj cela pokaže v sanjah, ali slišiš samo glas?« je še naprej spraševala Amaris. »Saj ti povem. Nikoli ni celotne osebe, samo glas je. Ampak…..« sem rekla, in se izgubila v mislih. »Ampak kaj?« je nadaljevala Amaris, tokrat v mojih mislih. »Način kako me pokliče-Asia, in ta glas sta mi tako znana. Tako kot, da sem že slišala to osebo govorit, a sem izgubila spomin o njej.« sem odgovorila. Temu bom morala priti do dna preden odidemo na nalogo, ker kaj če se ne bom vrnila? Potem bo ta oseba ostala ujeta, jaz pa ne bom mogla priti in je rešiti.

Kmalu je bila večerja. Zunaj je še bilo svetlo zato smo odšli ven in igrali odbojko. Potem ko se je stemnilo, sva z Amaris hodili po stopnicah v naš stolp. Ostale so bile pred nama, nekaj šest metrov naprej. Z Amaris sva hodili, mimo okna, zraven stopnišča, ko se je sonce še zadnjič tisti dan pokazalo in nato izginilo za gore v daljavi. Način, kako je sonce posijalo v moje oči, mi je priklicalo spomin.


*i*Bilo je pozno poletje, pozno popoldan. Listje na drevesih je bilo že oranžno, sonce se je svetlikalo skozi listje, medtem ko sem tekala po pločniku. Bila sem majhna, približno štiri leta stara. Za sabo sem zaslišala da me nekdo kliče- »Asia, počakaj me. Pridi nazaj.« in nato smeh. Lep, mehak smeh. Ustavila sem se in obrnila. Pred mano je bil nekdo, a je sonce tako svetilo, da nisem prepoznala obraza te osebe. Nato me je ta oseba prijela, in začela sem se smejati. Za sekundo sem uzrla obraz, žensk obraz.*i* »Lessie, si vredu?« me je vprašala Amaris. Prikimala sem ji. »Pravkar sem imela spomin. Bila sem majhna, tekala sem po pločniku, za mano je tekala ta ženska ki me kliče. Zelene oči, črni lasje…. Amaris, izgledala je tako kot sedaj izgledam jaz.« sem rekla. Amaris me je čudno pogledala. »Si prepričana?« me je vprašala. Prikimala sem. »In, ona je tista, ki te kliče vse odkar si prestopila prag te šole?« na to sem tudi prikimala. »Ok, tole je prav tako kot da bi poslušala neko zgodbico svoje babice.« je rekla Amaris. Nasmehnila sem se: »Prisežem. Ampak šalo na stran- ugotovit morava kdo je ta oseba, preden odidemo na nalogo. Kliče me, naj ji pridem pomagat, in kaj če se slučajno ne vrnem iz naloge? Potem bu ujeta za vedno, in nihče je ne bo mogel najti. Razen, če ugotoviva kdo je to, in po nalogi, če slučajno ne pridem nazaj ti odideš in poiščeš to žensko ter jo rešiš.« sem rekla. »Si prepričana? Kaj če je past?« me je vprašala Amaris. »Ni, prepričana sem.« sem odgovorila, in se ji nasmehnila. Potem sva odšli v sobo, in se uredili za spanje. Ko sem zvečer ležala v postelji sem razmišljala, kje sem bila v tem spominu. Kraj mi je bil tako zelo znan………….. takrat sem se zavedala, nekaj sekund preden sem zaprla oči in zaspala. To je bil moj dom. Moja domača ulica, nazaj v Italiji………. Park za mojo hišo, in ta ženska je morala živeti nekje v bližini mojega doma…..

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
OMG, že tak pet mescev nisem pisala. Tak se opravičujem, ker nisem nč pisala…………………………………………………… omg, tak hitr gre, da sem čist pozabla na vas.res še enkrat oprostite, zato je tuki zej mal daljši del, da mal nadoknadim za nazaj.