*b**i*poglavje 14./ Zadnji dnevi na šoli*i**b*

*modra**i*4.5.-nedelja*i**modra*
Sedem dni. En teden. Toliko še manjka do dneva, ko odidemo. Ocene so se nam zaključile že mesec nazaj. Ta čas smo namenili vajam za preživetje. Veliko časa smo vadili mečevanje in upravljanje svojih moči. Tudi jezdenje zmajev smo imeli bolj pogosto. Krožki-prva pomoč, prepoznavanje rastlin..., so še vedno bili na sporedu vsak dan. Še enkrat smo prepisali zemljevide, in ustvarili povsem novega. Še bolj natančnega, še bolj podrobnega, kje so kakšne nevarnosti. Imamo še en teden, da se pripravimo na vse kar nas čaka. Vzdušje je zelo napeto. Kadar hodimo po šoli, velikokrat šepetajo o nas. Večkrat govorijo o tem kako so presrečni da niso oni ti ki gredo na to nalogo. Nekateri pa govorijo o tem kako so ljubosumni da niso oni za to nalogo. Bruh....... kaj je z vami narobe? Mislim, če bi lahko bi z veseljem zamenjala mesto s tabo, ampak ne morem. Usoda je takšna. Kelih je izbral nas (na žalost), ne tebe. Ugh...... Dobivamo veliko grdih pogledov, a smo že navajeni tgea. Samo želimo si, da pridemo nazaj vsi živi in zdravi. Ampak je to možno?

*modra**i*10.5.-sobota*i**modra*
Jutri odidemo. Ob desetih zjutraj. Vse nas je strah. Danes še pakiramo zadnje stvari.

Po osmi uri, potem ko smo se najedli, smo se razdelili v pare in odšli po zadnje stvari, ki jih bomo potrebovali za naslednji mesec. Z Amaris sva šli po knjige, ki bi nam lahko prišle prav. Raastlinoslovje, napoji, prva pomoč, slovarji,.... Amaris, ki obvlada majhne uroke, je vse knjige pomanjšala na velikost radirke. Vse knjige ki sva jih vzeli, ter pomanjšali sva nato dalk v majhno torbico, da se nebi izgubile. Čez pol ure, smo se vsi dobili v naši sobi, vsak par je prinesel stvari, katere je šel iskat. Will in Edward sta šla po zdravila in medicinske pripomočke, Margo in Marie sta šli po rastline in po malo knjigo o rastlinah (to knjigo smo tudi pomanjšali in jo dodali kolekciji knjig), April in June sta šli po nekaj posod, ki smo jih tudi pomanjšali, in Jack ter Sebastian sta šla po nekaj malo orodja (kladivo, izvijač, nič posebnega, ampak to bi nam lahko prišlo prav). Vse, kar je bilo veliko smo z Amarisino pomočjo pomanjšali, vsak je dobil nekaj malo stvari za v torbo. Potem smo si spakirali še vse kar je ostalo, oblačila in odeje, ter to tudi pomanjšali. Na koncu je vsak imel eno torbo. Ko smo vse pripravili, smo se vsedli v krog. Na sredino kroga sem postavila zemljevid (najnovejši), in rekla: "To smo jaz, Amaris, Will in June pripravljali več tednov. Naredili smo veliko zemljevidov, ta ki je tukaj pred nami, bi moral biti najnatančnejši. Pot je nevarna in dolga, tako da se moramo držat skupaj." Vsak si je pogledal zemljevid. 1meter x 50centimeter rjav kos papirja. Potem smo se še nekaj časa pogovarjali, in okoli enih popldne odšli na kosilo. Po kosilu mso bili poklicani v ravnateljičino pisarno.

"Tako mi je žal da greste vi na to nalogo." je rekla ravnateljica ko smo vstopili v njeno pisarno. Njen maček je ležal na mizi in nas gledal z polnimi okroglimi očmi. Marie in Margo sta se usedli na stola pred mizo, ostali smo stali okoli njiju. "Upam da se zavedate, da bo na vas prežala večja nevarkost kot na ostale učence. Prvo kot prvo. Vi ste potomci učencev, ki so prvi našli izgubljeno ljudstvo. Drugo kot drugo. Ste učenci zmajevega letnika. Na te učence vedno preži hujša nevarnost kot na učence samorogovega lwtnika. In tretje kot tretje. Imata ene izmed najbolj nevarnih moči v svoji skupinici. Ogenj, noč, rastline, zdravstvo, tehnologija, vreme, težnost, glasba, živali in še menjajoče moči. Led, voda." ravnateljica se je zastrmela vame, za nekaj sekund, nato je zopet pogledala vse ostale. "Grozno bo za vas. Po eni strani se boste lahko zelo dobro branili po drugi strani, pa bo na vas prežalo več tatov moči kot si mislite. Pot bo zelo naporna in zvita. Ne boste mogli veliko potovati po zmajih. Gore so na poti, gozdovi, neusmiljena narava,..." je rekla ravnateljica, in zavzdihnila. "Na vsaki dve leti, ko pošljemo učence na nalogo, se počutim grozno. Ogrožamo tako veliko življenj s tem. Včasih bi najraje odšla sama tja ter poiskala to ljudstvo, a dokler ne pošljejo keliha ter prerokbe, nimamo kaj za naredit. Še enkrat mi je zelo žal." je rekla ter vsakega objela. "Zdaj bi pa rada, da pride vsak posebej z mano, da mu nekaj dam." je rekla, s solzami v očeh.

Po vrsti je vsak odšel z njo do njene omare, vsakemu je nekaj dala, ga še enkrat objela, ter poklicala drugega. Ko sem bila jaz na vrsti, mi je ravnateljica v roko dala bel robec. Odvila sem ga in v njem zagledala led v obliki školjke. "Kadar boš mislila, da potrebuješ pomoč, jo samo stisni, in pomisli na led." ravnateljica me je bojela, ter mi zašepetala: "Vem da ti bo uspelo. Močnejše moči imaš kot misliš. Uporabi jih pravilno. In ne pozabi, še vedno je na prostosti." zadnji stavek me je presenetil. "Kdo?" sem vprašala. "Oh, saj veš. Gospa s črnimi lasmi, iz tvojih sanj pred meseci. Pazi s kom imaš opravka v zunanjem svetu." je rekla, ter me spustila iz objema. Nato sem odšla v sobo. Tam so že vse punce ogledovale, kaj jim je dala ravnateljica. Amaris je dobila peščeno uro, z majhnim črnim peskom, ter srebrnimi zvezdami. April je dobila vžigalnik. Rekla je, da ji je ravnateljica dejala: "Ko boš v dvomih, kaj je res in kaj ni." Marie je dobila kamen z odtisom živalske tace. "Kadar bo stvor hotel napasti." Margo je dobila ogrlico z tremi malimi biseri treh barv; beš, zelena in rjava. "Pazi katero uporabiš kdaj. Dih pod zemljo, združitev z rastlino in zelo pospešena rast." June je dobila amulet vijolične barve. "Kadar boš morala koga pomiriti." Vsaka je svoj predmet trdno pospravila v svojo torbo. Nato je bila večerja, in po večerji smo vsi skupaj odšli še zadnjič na vrt za šolo. Fantje so prinesli svoja darila od ravnateljice. Edward je dobil kovanec, ki je če si ga vrgel v zrak, spremenil težnost, Will je dobil majhni stekleničko, s srebrno tekočino. "Za globoke rane. A pazi kdaj ga uporabiš." Sebastian je dobil plašč iz megle. "Za tiha potovanja." In nazadnje še Jack. On je dobil majhno polžjo hišico. "Karkoli si zaželiš, samo dotakni se te male razpoke." Predmeti nam bodo še kako koristili.

Zvečer, po tem ko smo prišli v sobo, smo punce še dolgo sedele v krogu na tleh. Vse smo bile tiho. Nismo vedel kaj naj se sploh pogovarjamo. Ozračje je bilo zelo napeto. Možnost je bila da se ne bomo vse vrnile nazaj. Kot da bi mi brala misli je Margo vprašala: "Kaj če se ne vrnemo vsi nazaj?" April jo je pogledala začudeno. "Itak da se bomo vsi vrnili nazaj. Skupi smo v tem. Vsi se bomo vrnil. Prisežite." je rekla, in dala mezinček. Vsaka je prisegla, in nato smo odšle spat. Ura je bila komaj osem, a nismo vedele kdaj bomo lahko naslednjič spale popolnoma. Zjutraj odrinemo na pot. Najvrjetneje ne bomo vsi prišli nazaj. Še vedno je ženska iz mojih sanj ored meseci na prostosti, in glas, ki me kliče se še vedno pojavlja. Preveč stvari je v mojih mislih, da bi lahko spala. A na koncu me je vseeno potegnilo v spanec.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Buahhahhaha, spet nisem dva mesca pisala. V torek še odpišem zadnji test in sem zaključila z ocenami, in bom lahka spet pisala. Jej.