*b**i*poglavje 18. / skupina*i**b*
*modra**i*petnajsti maj-četrtek*i**modra*

ura je bila okoli pol enih zjutraj. vsi smo sedeli na deblih podrtih dreves, v krogu. Amaris in jaz sva jim povedali vse. vse kar se je dogajalo celo leto. vse od začetka, prvega dneva, ko sem dobila žig na šoli in sem začela slišati glasove, vse od tistega dneva na jezeru. in vse moje sanje……. čisto vse kar se je dogajalo celo leto….. vse sva jim povedali. malo je govorila Amaris, malo jaz. vsi so poslušali. jaz sem začela Amaris je dokončala. medtem ko je Amaris govorila, se je zraven mene usedel Will. previdno je prijel mojo ramo in odstranil raztrgan del rokava. nato je prijel ramo, točno tam kjer je bila rana, ter zaprl oči. pogledala sem dol na svojo ramo, ki se je začela rumenkasto zlato svetiti. na rani sem začutila toploto, in rahlo me je začelo žgati. in nato je Will odprl oči, in svetloba je minila. njegova roka je še vedno držala mojo ramo. njegove oči so pogledale v moje. bile so modre, takšne kot vedno, ampak zbegano so gledale moje. kot da bi hotele vprašati ali je vse vredu. *i*ne ni!*i* sem hotela zakričati, ampak rajši sem po tiho rekla »vse je vredu.« ter se nasmehnila. Will je prikimal in spustil mojo ramo. na mestu kjer je bila prej globoka rana, se zdaj sploh ni poznalo da bi bila kdaj tam. ravno takrat je Amaris končala govorit.

ko je Amaris končala je bilo vse tiho. nihče ni govoril. nihče ni imel nobenega komentarja. no vsaj navzven. v glavi so najbrž imeli milijon vprašanj. največje je bilo najverjetneje zakaj z Amaris tega nisva že prej povedali. in na to imam samo en odgovor: nisva jih hoteli strašiti. že tako ali tako so bili prestrašeni zaradi prerokbe, naloge….. in to bi jim samo še poslabšalo stanje. in morda bi se kdo še hotel izmuzniti nalogi če bi vedel kaj se bo dogajalo. in ena stvar se je že zgodila. ženska ki nas je pred približno eno uro hotela ubiti? z Amaris se strinjava da je ona za vsem tem. mislim seveda je…… ni druge……
»ima kdo kakšno vprašanje?« je vprašala Amaris. nihče ni govoril. »no prav, potem pa……« je rekla Amaris ko ni nihče odgovoril. iz žepa je potegnila zložen papir, in ga razgrnila na tleh. bil je zemljevid. »pot bomo nadaljevali čez deset minut. danes ste spali kolikor ste. do jutra hočem biti izven gozda. ne bomo se ustavljali razen če bo res zelo nujno. držite se skupaj, in bodite čimbolj pazljivi in glejte če se vam kaj zdi čudno…… napite se zdaj, najejte se, in pohitimo ven.« je rekla, nas pogledala in zložila zemljevid. nikomur ni bilo do hrane, niti vode, zato smo pot nadaljevali prej.

hodili smo dva po dva, zmaji za nami. jaz in Amaris prvi, za nama pa nimam pojma. nisem se ozirala nazaj. tako kot vsi drugi sem tudi jaz hotela biti zunaj čim prej. hodili smo naravnost. Amaris je imela čez zemljevid, sledila sem njej. ona je bila prava vodja.

od tu naprej je vse megleno zame. ničesar se ne spomnim. ne ali smo se kje ustavili, ne ali smo se morali kje skriti, ničesar. prvi prizori ki se jih spomnim, so ko smo prišli do skale, prav takšne kot je bila takrat ko smo vstopali v gozd. naredili smo tako kot takrat, vsak posebej skozi skalo, isti občutek tako kot takrat. toplota, zlata svetloba pred očmi, in si že na drugi strani. ko sem stopila na mehko travo, ki jo je svetilo sonce, mi je odleglo. sploh nisem vedela kako sem pogrešala sonce. in toplota? pravo poletno vreme… jasa na kateri sem se znašla je bila enaka kot na drugi strani. vse je bilo identično.

počasi so še vsi drugi prišli, tudi zmaji. vsi so se ulegli na travo. zmaji so začeli skakati naokrog. Amethyst je lovil metulje ki so letali po jasi. vsi so si oddahnili. ura je bila okoli osmih zjutraj. vsi smo bili lačni in žejni, zato smo se posedli na tla in začeli jesti. po dolgih treh dneh sem bila dobesedno lačna. saj smo jedli v gozdu, ampak tam nisi imel glih nekega apetita. gozd nas je počasi ubijal….. ko smo se najedli, je Amaris zopet na plan potegnila zemljevid. »nadaljevali bomo z zmaji. leteli bomo do gor, in potem zopet šli peš. nekje bi morala biti nekakšna vas ali mesto……. nekje pred gorami….« je rekla Amaris in iskala po zemljevidu malo vasico. »aha, tukaj. točno pred gorami. nekako bomo morali priti skozi, ampak s tem se bomo ukvarjali potem.« je rekla Amaris, zložila zemljevid in ga pospravila. zajahali smo zmaje, in vzleteli.

tako dolgo že nisem letela. v resnici sem štiri dni nazaj, ampak tako lepo je bilo zopet biti v zraku. še vedno smo vsi leteli na kupu, v isti smeri in vse, ampak smo lahko bili malo bolj razmaknjeni. jaz in Amethyst sva letela zadnja. letela sva direktno nad jezerom. ko sem stegnila roko, sem se dotikala vode. vodne vile, ki so sedele na skalah in se sončile so nama pomahale. spomnila sem se na Eleno. zanima me kako se ima. in to me je spomnilo na šolo. kako je zdaj tam? verjetno imajo zadnje izpite, in so vsi zatopljeni v zvezke in učbenike. kako smešno, mi se tukaj borimo za svoja življenja, oni pa za ocene. nato sem pomislila na dom. ali sploh moja mama ve da sem na nalogi? nazadnje sem jo videla avgusta, skoraj leto nazaj, pa še takrat ni izgledala zadovoljna da grem na to šolo….. v daljavi so se začele kazati gore. visoke, prekrite s snegom, mrzle…… z Amethystom sva se vrnila k skupini. prepustila sem mu naj kar on sam leti, jaz pa sem se ulegla na njegov hrbet in gledala v nebo. opazovala sem različne oblike oblakov. izgledali so tako puhasti. misli so mi bežale sto na uro. razmišljala sem o vsem kar se še lahko zgodi. na nalogi smo bili komaj štiri ali pet dni.

zraven mene je priletela Amaris. »pridi z mano.« je rekla, in namignila naj skočim na Nebulosso. Amethystu sem naročila naj letijo samo naravnost naj mu vsi sledijo, in da se kmalu vrnem. nato sem skočila na Nebulossin hrbet, in Amaris jo je usmerila stran od skupine.

»kam greva?« sem jo vprašala. »ne vem, samo hotela sem biti malo sama.« je rekla in letela naravnost. letele smo nad gozdom. »se ti zdi da je vredu da sva jim povedali?« me je vprašal »ja. morajo vedeti.« sem ji odgovorila. prikimala je in še naprej gledala naravnost. »veliko se bo še zgodilo v naslednjih treh tednih.« je nadaljevala, in se zdaj obrnila nazaj. »ja. veliko.« sem rekla po sekundi premora.

ko sva leteli nazaj k skupini, sem se spet zatopila n misli. prav ima. veliko se bo še zgodilo. in občutek imam da ne bo nobena od teh stvari dobrih. mir ki se je naselil v meni, je bil preveč miren. morda…. morda nekaj ne bo šlo po načrtu. ali pa si morda vse samo domišljam.

ampak nekaj je res. ostati moramo skupaj, ne glede na karkoli. ostati moramo skupina. celota.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
help, tak dolg sm rabla da sem to napisala....... upam da vam je blo ok.