Živjo metuljčki,
uuuuuu že deseti del. Še ene 40 delov. Vsaj upam.

“Ja ti.”
“Kaj je z mano?”
“Pridi sem!” Upoštevala sem navodila in stopila proti temu tipu. “Kaj delaš tu?”
“Ammm tukaj blizu je moj dom.” Videla sem njegov vprašujoč obraz. “Živim blizu.”
“Res? No pospremil te bom.”
“Ne. Mislim živim v kraju zraven Budimpešte.”
“Kje natančno?”
“V Zsitvayu.”
“V razglednem stolpu?”
“Tega je postavil moj dedek.”
“Koliko pa je star tvoj dedek.”
“526 let.”
“Kaj?”
“Star je 126 let.”
“Jaz sem te razumel 526.”
“No nisem rekla tega.
“Aha.”
“Ja. Me spustite v grad?”
“Žal mi je ampak ne smem.”
“Na policiji boste nižje kot ste že.”
“Kako pa to veš?” Ko je to poved govoril sem nakazala Viti, naj gre v grad. Odkimala je. “Ja, spoznam se na policijske zadeve.”
“Kako pa to?”
“Ko odrastem želim postati policistka.”
“Aaaaa tako.”
“Ja in varnostniki ste med zadnjimi.”
“Na žalost ja.”
“Še posebej vi, saj ste dovolili, da so vlomili v slaščičarno.”
“Kako veš?”
“Raziskovala sem.”
“Ampak mislil sem, da sem zakril sledove.”
“Ampak žal niste.”
“Kako?”
“Saj sem Vam rekla, raziskovala sem.”
“Kako?”
“Šla sem na policijsko spletno stran in odtipkala Budimpešta. Vrglo mi je 113 zadetkov in na trinajstih ste bili vi in vlomilec.”
“Kdo je bil na ostalih stotih?”
“Tisti, ki jih danes ni tukaj.”
“To vem. Sam sem, da dokažem, da sem sedaj boljši varnostnik.”
“In kako vam gre?”
“Dobro.”
“Glede na to, da se pogovarjate z mano pomeni, da se lahko kdorkoli potika naokrog.”
“No grem en krog.” Ko je odšel sem zagledala Vito.
“Ne brez tebe.”
“Ja moraš.”
“Ne.”
“Pojdi! Prihaja!” Ravno, ko je Vita odšla je prišel varnostnik.
“S kom si se pa pogovarjala?”
“Definitivno sama s sabo.”
“Aja.”
“Ja.”
“To zelo pomaga varnostnikom.”
“No super podatek, ker razmišljam, da bi šla v srednjo šolo za varnostnico.”
“Aaaaaaaaaaaa.”
“Ja.”
“Upam, da bom tvoj inštruktor.”
“Jaz pa ne.”
“Zakaj?”
“Ker hočem imeti dobrega inštruktorja in nekoga, ki je dovolil vlome v trinajst različnih poslopij.”
“Deklica, ti boš varnostnica in pol.”
“Zakaj?”
“Ker si odločna, da boš imela dobrega učitelja.”
“Lepo.”
“In ne samo zato.”
“Za kaj pa še.”
“Ker si odločna.”
“No lepo.”
“Ja. Jaz sem imel groznega inštruktorja. On je dovolil dvajset ulomov in pazi to, NJEGOV UČITELJ JIH JE DOVOLIL SEDEM VEČ! SEDEM!!!!!!!!” Po ogromno kričanja so me ušesa že prav močno bolela. Takrat pa sem se spomnila super laži.
“Gospod, lepo, da sem izvedela toliko novih informacij ampak res moram na stranišče.” Po tej laži sem hitro stekla za ovinek in še bolj pospešila korak po mrzli travi, ki se je v soju lune rahlo svetila. Polna luna sem pomislila. Csaba bo spet volkodlak. Ne bom prenesla še ene noči lizanja mojega obraza in čohanja volka, ki ti celo noč tuli na kolenih. Ne tega ne bom poslušala. Preprosto ne bom. Po teh mislih sem ugotovila, da sem tik pod sobo, kjer je portal. Preprosto sem splezala po steni in se skupaj z Vito odpravila v naš grad.

Hvala, če si prišel/a do konca in napisal/a ali dal/a ,
Heart