Živjo metuljčki,
nov del. Uživajte.:kissing_heart:

“Jaz sem Gaj,” se je predstavil.
“Oskar je tvoj brat?” sem vprašala.
“Oskar? Zakaj uporabljaš drugo ime?” je vprašal.
“Ker mi ime Alexander ni všeč,” je odločno zatrdil Oskar Alexander.
“Ampak nadela ti ga je mama,” je odločno zatrdil fant.
“Čakaj, kdo je pa potem nasmejana gospa, ki mi je odprla vrata?” sem vprašala.
“Očijeva nova punca,” mi je odgovoril Alexander.
“Ne govori `prijateljicam´ o najini zajebani družini,” ga je okaral Gaj.
“Ampak...”
“Alexander! Bratec uporabljal boš ime Alexander!”
“Jaz se odločim!”
“Ne bodi trmast!”
“Sem tak kakršen sem!”
“Nočem, da imata tvoji `prijateljici´ slabo mnenje o meni.”
“Prav!”
“Prav!”
“Izgini iz moje sobe!”
“Sam se odločim kam bom šel.”
“IZGINI iz moje sobe!”
“Dve leti sem starejši!”
“IZGINI IZ moje sobe!”
“Ne!”
“IZGINI IZ MOJE sobe!”
“Ne.”
“IZGINI IZ MOJE SOBE!” Gaj je naposled le ves razjarjen odšel in zaloputnil vrata, Alexander Oskar pa je prnil.
“Nočem težiti ampak naj te kličem Alexander ali Oskar?” je vprašala Vita Oskar pa je izpuščal čudne zvoke. “Kaj pa je narobe?” Nobenega odziva. Vita je pristopila do njega. “Ne, brat me je spomnil na tragičen dogodek,” je rekel in izpustil tekočino po svojem licu.
“Je že vredu. Kaj pa je bilo?”
“Nič.”
“Aisha je raziskovala in ugotovila, da je bolje, če težave daš ven iz sebe.”
“Udam se. Res si odločna. Kliči me Alexander. Pred letom dni sem izgubil mamo.” Vita je vzdihnila. Pristopila je in ga potrepljala Alexander pa jo je objel. Skupaj sta bila res prisrčna.
“Am Vita, nočem težiti ampak morava iti.”
“Počakaj no.”
“Zakaj?”
“Da ga potolažim.”
“Daj no.
“Čakaj.”
“Pripor bom dobila.”
“Ti?”
“Ja in ti tudi.”
“Čakajta kaj?” je vprašal.
“Zaradi Vite bova kaznovani.”
“Zakaj?”
“Mami nama je dala ultimat, da morava priti v eni uri domov.”
“Aja.”
“Ja. No Vita pridi.”
“Čakaj Vita.”
“Ja.”
“Ti si mi nekaj dala in jaz ti zdaj vračam. Izvoli.” Podal ji je telefon.
“Ne, ne verjamem v te reči.” Fant jo je debelo gledal, tako da se pozabil posloviti. Z sestro pa sva se podali h gradu. Medtem sva obe molčali. Zagledali sva visokega temnopoltega tipa v modri uniformi.
“Ojoj. Kako bova pa zdaj prišli domov?” Skomignila sem. Mene je morilo isto vprašanje. “Takole bova naredili jaz poiščem luknjo in ti lahko greš skoznjo.”
“Prav.” Iskala sem luknjo vendar neuspešno.
“Hej dekletce.”
“Kdo? Jaz?”


No hvala, če si prišel/prišla do konca in :thought_balloon: ali dal/dala :heart:
Heart