Da ne bo kdo mislil. Zgodbo pripoveduje deklica Ela. To nisem jaz in to ni resnična zgodba. Vesela bom, če jo prebral/a, likal/a, in komentiral/a.




Moje ime je Ela. Stara sem 21 let. Ampak to zdaj ni važno. Tu sem zato, da vam povem mojo zgodbo iz otroštva, ki vam jo moram povedati in je nebom nikoli pozabila.
Stara sem bila 10 let. Torej 5. razred. Z vsemi sošolkami sem se zelo dobro razumela, ampak nobena ni bila moja BFF. Nekega dne, pa je v naš razred prišla nova učenk, z imenom Eva. Usedla se je zraven mene. Razkazala sem ji šolo in med tem sva se še malo spoznali. Skupaj sva odšli še na kosilo in domov. Tako je bilo tudi nasledni dan, in ves teden. Postali sva najboljši prijateljici. Vedno sva se družili skupaj. Bilo je res nepozabno.
Nekega dne pa je bila velika nevihta. Odločili sca se, da greva domov k Evi in tam ostaneva dokler se nevihta ne umiri. Z dežniki sva odšli po hribu navzgor. Grozno je padalo in grmelo. Čez 5 minut je bilo če huje! Pasala je še toča. Prišli sva do gozda. Morali sva le še čez gozd in po cesti pa sva bili tam. Do tam sva imeli še kakšnih 7 minut. Hitro sva odšli v gozd. V eni največje drevo je udarila strela! Začelo je goreti. Podrlo se je in povsod okoli naju so gorela podrta drevesa! Bil je le en izhod. Tekli sva hitro kolikor sva lahko, ampak Eva je padla! Močno si je zvila gležen! Jaz sem jo dvignila in jo hotela odnesti iz gozda ampak bilo je pretežko. Nesem zmogla več. Rekla mi je, da naj jo pustim in grem. Nisem hotela iti. Rekla sem, da če morava umreti bova umrli skupaj, ampak Eva je ustrajala. Jaz sem le z roko segla v žep in ji podala talisman najboljših prijateljic, ki sem ji ga hotela podariti za rojstni dan. Rekla sem ji, da je nebom nikoli, nikoli pozabila. Morala sem iti. Objokana sem tekla domov.
Doma ni bilo nikogar. Tudi telefona nisem našla! Šele čez 7 minut najdem hišni telefon in pokličem očeta. Ampak nesreča od nesreče. Telefon ni delal, ker je bila tako grozna navihte. Začela sem jokati, saj sem vedela, da zdaj Evi ni več pomoči. Spraševala sem se, kako sem jo lahko pustila samo tam.
Čez 20 minut sto prišli sestra, mami in oče. Spraševali so me kaj je narobe. Vse sem jim razložila. Rekla sem še, da se želim preseliti daleč, daleč, daleč stran, saj me ta kraj spominja le še na smrt moje BFF. Uprašali so me, če ji lahko še kako pomagamo. Odkimala sem in stekla v sobo. Hoteli so me potilažiti. Nekako sta starša, da sem tako žalostna, ampak vseeno ne tako dobro, da bi pustila, da se preselimo.
Med tem ko sem žalostno sedela v sobi sta se mami in oče pogovarjala. Čez pol ure me pokliče mami. Žalostna pridem v kuhinjo mami pa, da bom dobila nekaj kar si res želim in naj spakiram vse stvari saj bomo jutri zjutraj odšli. Ni mi povedala kam. Malo me je razveselila. Že od majhnega sem si želela psa. Ampak zakaj moram spakirati. Razmišljala sem kaj bi lahko šli. Kmalu sem imela vse spakirano. Mami sem povedala. Rekla je, da lahko pogledamo kak film ali pa se igramo družabne igre do devetih zvečer in potem gremo spat, ker moramo jutri zgodaj ustati.
Večer je bil lep, vendar sem bila vseeno zelo potrta zaradi Eve. Ob devetih smo šli spat. Nisem mogla zaspat, saj me je mučilo vprašanje kam gremo in razmišljala sem o Evi.
Zjutraj smo vstali ob petih zjutraj. Oblekla sem so svojo najljubšo trenerko. Odšli smo.
Čez 3 ure smo prispeli na ladijo. Bila sem zelo vesela. Kar skakala sem od veselja. Tam so bile čudovite sobe, ping pong mize, namizni nogomet, bazen, samopostrežna restavracija, trgovine v katerih sem si kupila ogromno oblek in stvari, in še veliko več. Tja smo šli za 3 dni. Bilo je prečudovito. Ustavili smo se še na Kreti v Grčiji. Res nepozabno. Vendar pa sta starša opazila, da to ni isto. Ko smo šli domov sem bila zelo slabe volje, saj bi Eva imela rojstni dan. Oče in mama sta opazila to. Na poti domov sem bila tiho. Imela sem solzne oči. Domov smo prišli pozno zvečer. Takoj sem odšla v posteljo. Nisem mogla zaspat. Naslednje jutr ko sem se zbudila pa zaslišim lajanje od zunaj. Čudno mi je bilo, saj je sosedov pes zelo star in ne laja. V bližini pa ni nobenega psa. Hitro se. se oblekla in šla ven. Zunaj so stali mami, babi, dedi, oči in sestra. Zraven pa se je podil še mali rjavobel kužek! Mami je rekla, da je moj in samo moj. Začela sem jokati od sreče. Kužek je šel k meni jaz pa sem ga objela. Sestra me je vprašala kako naj ji dam ime (bila je punčka). Rekla sem, da ji bo ime Pegi, tako kot Evini muci. Pa še male pegice je imela.
Čez kakšen teden smo se še preselili na drugo stran Slovenije. Bila sem zelo vesela, saj me je tisti kraj preveč spominjal na tisti kraj. Tam sem dobila veliko novih prijateljic in pa tudi BFF, ampak Eve ne bom nikoli pozabila.


To je konec moje zgodbe. Upam, da vam je bila všeč. Če vam je bila všeč stisni Like in pa komentiraj.
Se opravičujem za vse pravopisne napake.
Lepo se imejte!
Levček