Mama me je res prišla iskat pred sladoledarno. Komaj sem zadrževala solze. Ampak, ne bi bilo prav, da se jokam jaz. Jokati bi moral Ghaal.
Šele na varnem v avtu sem občutila bolečino v zapestju ter kolenu. Bolelo je. Zelo. Skip me je lizal po rokah. Najbrž se je zavedal, v kakšni stiski sem. Toda, nič ne bom povedala. Ne bom dovolila, da zaradi mene trpi cela družina.
"Hej, mama? Lahko grem h Ghaalibu? Lahko prespim na veterini... Samo, da bom z njim! Prosim."
Sem jo pogledala. Ustnico sem si zgrizla do krvi. Okus po železu mi je prodrl v usta.
"Prav, peljem te k njemu. Pa vendar boš spala doma! Ne moreš spati tam! Jasno?! Dovolj si že pretrpela! Upam, da najdejo tiste."
"Hvala."
Sem rekla. Kaj drugega nisem spravila iz sebe, vse me je bolelo, cela sem se tresla. Kot, da bi moje telo občutilo, kaj doživlja Ghaal. Mama je globoko zavzdihnila. Vedela sem, da jo skrbi zame. Toda tega ne ona, ne oče ne priznata. Saj vem zakaj. Nočeta, da bi skrbelo mene, ali bratca. Saj jaz vem. Ah.

Ko sva se pripeljali do veterinarske postaje sem skočila iz avta. Nisem mogla govoriti. Komaj sem še dihala. Tesnoba v meni je naraščala.
"Adijo Hanna! Iskat te pridem okoli osmih zvečer."
Sem slišala reči mamo.
"Adijo."
Sem komaj slišno rekla v odgovor. Auč moja roka. Skip je šel z mano. Vsaj on. Nato pa sem se spomnila, da je jutri šola. Ne! Ne morem! Najraje bi umrla.
"Živijo! Ti si Hanna, kajne? Ghaaliba si prišla pogledat. Pridi, ti pokažem kje je!"
Šla sem za prijaznim veterinarjem, ki me je pospremil prav do vrat. Si upam vstopiti? Ne vem... Ja, moram! Za Ghaaliba!
Odprla sem vrata. Notri sem zagledala Ghaala, ki je ležal na ogromni postelji. Poleg njega je na stolu sedel veterinar ter ga pregledoval. Zaprla sem oči. Preveč vsega je. Tedaj me je veterinar zagledal.
"O, zdravo! Hm... Izgleda, da mu je nekdo podtaknil zelo močno uspavalo... Zelo, zelo, zelo močno! Glej, nočem te prestrašiti... Vse bom dal od sebe, da ga pozdravim. Vendar, ne obljubim, da bo uspelo. Oprosti."
Kaj?! Ne. Ne. Ne. Ne more biti res. Zadrževala sem solze. Zadrževala sem občutke. Ampak, ne vem, kako dolgo bom zdržala. Skip me je polizal po roki. Vsaj on. On me ne bo zapustil nikoli.
Čas je minil izjemno hitro. Sedela sem na tleh v velikanski ordinaciji. Ura je bila osem! Ojoj, domov moram!
"Hm... No, hvala vam. Iti moram. Adijo, hvala."
Sem se zadržano zahvalila. Saj nisem vedela, kaj naj rečem.
"Adijo! Se bom potrudil..."
Stekla sem na parkirišče, kjer me je mama že čakala. Skočila sem v avto, samo, da bi bila čimprej doma. Potem pa mi je mama povedala.
"Hanna... Ne vem kaj je z Johnom. Danes se je že cel dan slabo počutil, zato smo ga peljali v bolnico na odvzem krvi. Menda ima neko bolezen..."
"Čakaj, kaj?! V bolnici je?! Hja... Bomo pa sami zdaj, dokler se ne vrne..."
Mama je v odgovor le globoko zavzdihnila. Naporno mora biti, prenešati vse to. Saj jo razumem.
"Ja, res je. Glej... Po vsem tem pa še to. Jutri ne greš v šolo. Lepo boš doma, da se ne bo še tebi kaj zgodilo."
Mi je rekla mama. Vsaj to. In Skipi bo lahko z menoj.
Ko je mama parkirala, sem takoj skočila iz avta in stekla v hišo. Jutri je petek. Še šest dni do valete. Sranje, upam, da bo šlo.
"Hanna, pridi na večerjo, nato pa v posteljo! Za tabo je naporen dan. Spanec rabiš."
"Prihajam!"
Sem zavpila. Bila sem čisto brez moči, zato sem vaše vrgla kos kruha, se stuširala, umila zobe ter se vrgla v posteljo. V trenutku sem zaspala.
Zjutraj sem lahko zelo dolgo spala. Spanec sem nujno potrebovala. Potem sem se v miru umila ter pojedla zajtrk. Nato pa sem cel dan poležavala v postelji. Kaj bo z Johnom? Skrbi me zanj.

---------------------

Vikend je vsak od družinskih članov prebrodil s svojimi skrbmi. Mama je bila cele dneve pri Johnu v bolnici, midva z Benom pa sva si morala najti zaposlitev. On je bil pri svojem prijatelju, jaz pa sem večino časa preživela na terenu z Ghaalom...



.
hope, da vam je všeč