V šolo sem prišla še ravno pravi čas. Bil je torek, prva ura pa matematika. Lottie je bila v šoli, do mene se je obnašala zelo nesramno. Družila se je z Vaneso, najbolj nesramni dekletom na šoli. Od nekdaj nama je šla na živce, zdaj pa... Kot, da se je cel svet obrnil proti meni. John je zbolel, Ghaalib je v resnih težavah. No ja, vsaj Spirita imam sedaj. Zdaj pa še tole z Lottie. Eh, vse skupaj me ubija. Zanesem se lahko le še na Tommija.
Pouk mi je minie al izjemno počasi, kot, da bi se ure vlekle v neskončnost. Bila sem žalostna in jezna zaradi Lottie. Ne vem, ali sva sploh še prijateljici. Komaj pa sem čakala na plesne vaje. Tam sem lahko s Tommijem, lahko se posvetim njemu, druge stvari me ne rabijo skrbeti. Ko sem stopila v telovadnico, mi je pomahal.
"Hanna, živijo! Kako gre?"
"Ojla, bo."
Sem mu rekla. Ob Tommijevem nasmešku sem opazila Lottie, kako se je namrdnila. Se mi to samo dozdeva? Henry pa ne je le brezizrazno pogledal. Kaj se mi plete po glavi? Ah, Henry je luštkan, ampak ne more mi biti všeč on, če sva s Tommijem par! Ampak, ne morem drugače, kot, da ga včasih pogledam. Simpatičen je, Tommy pa je moja ljubezen že od nekdaj. Ja, tako je prav.
Ko sem to dojela, sem se lahko s srcem zopet prepustila plesu. Plesala sem. Plesala. In še nisem ustavila, dokler ni naša učiteljica zavpila na enega od fantov. Predramila me je iz sanj.
Ko je bilo vaj konec, mi je bilo grozno žal. Lepo je plesati, ko ne rabiš misliti na nič, le na to, kam boš postavil nogo. Doma pa me je čakal kup skrbi, ki nisem vedela, kako bi se jih rešila. Ravno, ko sem razmišljala je do mene stopila Lily, sošolka, s katero sem se že od nekdaj dobro razumela. Bila je prijazna, mirna in tiha punca, rada sem jo imela. Vedno mi je stala ob strani. Tako kot Lottie, le, da me Lily še ni zapustila.
"Hanna, si dobro? Ne zgledaš ravno najbolje... Blizu tebe živim, te pospremim."
Se mi je nasmehnila. Po licu mi je pritekla ena solza. Solza ganjenosti ter sreče ob misli, da me nekdo razume.
"Hvala, res. Ti povem po poti."
Sem ji dejala. Hitro sem jo objela in se poslovila od Tommija. Henry mi je pomahal. Kaj naj? Bo Lottie mislila, da ji ga hočem ukrasti? Eh... Pomahala sem mu nazaj, on pa se mi je nasmehnil. Nasmeha mu nisem vrnila.


*i*nov delčekkk<333 naslenji deli bojo mal boljj žalostni, še sama ne vem zakaj, ampak pač:sob: hvala vsem, ki preberete<3 rada vas mam:hugging:*i*