Z Lily sva hodili iz šole kar po gozdu. Po tisti poti, kjer sva vedno hodili z Lottie. To je bila najina pot. V oči so mi silile solze.
"Poslušam te."
Me je iz sanj v sedanjost postavil miren Liliin glas. Povedala sem ji vse. Od začetka, od mojih predvidevanj, pa do konca, do sedaj. Ko je vse še hujše, kot sem pričakovala. Med govorjenjem mi ni skakala v besedo, ni zmajevala z glavo. Le prikimavala je. Ko sem končala me je začudeno pogledala.
"Nisem si mislila, da je Lottie tako otročja."
Na celo mojo pripoved je izustila samo to. Dovolj. S temi besedami je povedala vse. Ko sem se malce pomirila, sem ji odgovorila.
"Tudi jaz ne."
To je bil moj zadnji stavek, preden sem se pogreznila v molk. Vsaka s svojimi mislimi sva hodili do doma. Še poslovili se nisma, le odšli vsaka skozi svoja vrata.
Šele ko sem stopila v sobo, sem se zavedla, kaj sem povedala Lily. Povedala sem ji vse, vse, res vse. Lottie je očitno nekaj jezna, bo že. Bil je torek, pojutrišnjem bo valeta. Plesala bom s Tommijem, kot vedno do sedaj, le, da bo tokrat malce drugače. Vse bo šlo zares, ne bo več hec. Eh, dramo delam, saj je samo valeta.
Mama je bila spet slabe volje, najbrž zaradi Johna. Jaz pa v skrbeh za Ghaaliba. Moram videti, kako bo Spirit... Mogoče, ga bom lahko tudi jahala!
"Mama, k Spiritu grem!"
Sem ji zavpila. Ne vem zakaj.
"Prav, uživaj."
Mi je odvrnila. Stekla sem skozi vrata, ter pobožala Spirita, ki je stal v hlevu. Pogledal me je z velikimi rjavimi očmi. Skrtačila sem ga, medtem pa je v hlev stopil Skip. Usedel se je v kot, ter me gledal. Spirita danes še ne bom jahala. Prehitro je, moram mi dati čas.
Ko sem končala s čiščenjemz sem se spomnila na Ghaaliba. Nato pa na Johna. Pogrešam oba, sploh bratca. Kdo mi bo stal ob strani, dokler se ne pozdravi? Ben, ampak ni enako, ali je samo on, ali tudi John... Bo že, čimprej mora ozdraveti.
"Hanna, k Johnu grem."
Sem zaslišala za seboj mamin glas.
"Grem lahko s tabo, prosim?"
"Ne Hanna, saj veš, da ne. Samo starši lahko gredo, oprosti, takšna so pravila."
Mama se je odpeljala, jaz pa sem gledala za njo. Ni fer! Tudi jaz bi šla, saj je vendar moj bratec. Ah, saj bo. Mora biti.
Mama se je domov vrnila pozno. Oči je imela zabuhle od joka. Oče jo je objel. Pogledala sem k njemu, on me je vedno razumel. Z očmi mi je nakazal, da se bo pogovoril z njo, da bo izvedel. Skrbi me, mama je zadnje čase zelo žalostna, ni prava. Le kopija tiste mame, ki me je prišla objet v posteljo.


*i*hej, še en delček, hope da vm je ušeč<33 heh, zdj bo bolj žalostno kr pač... no ja, če kdo želi, da ga obveščam mi kr povejte:ribbon:*i*