Ampak... Pred seboj je imel bleščečo kariero nogometnega igralca. Uspelo bi mu lahko karkoli, bil je tako prekleto nadarjen. Zdaj pa pride bolezen, ki bo uničila vse. Vse, kar si je John s trudom priskrbel v enajstih letih bo uničeno. Vse. Z vsem mislim tudi moje srce.
Ko so se Ben, mami in očka vrnili domov, sem jih pogledala z upom v očeh. Da mogoče John bo preživel, to se mi je pletlo po glavi. Preveč sem optimistična, vem, da to ni mogoče. Ampak... Kaj, če vseeno obstaja upanje?
Ne, ne more, upanje je prazna beseda. Nekaj je treba zanjo tudi narediti, jaz za to ne morem nič. Še obiskati ne morem svojega bratca.
Med razmišljanjem sem pozabila na čas. Bila sem čisto na tleh. Moje življenje je viselo na vse tanjši in tanjši nitki, ki ji je grozilo, da se bo vsak čas pretrgala.
Mama je domov prišla kmalu, prej kot sem pričakovala. S seboj je imela vrečko. V njej sem zagledala zelenjavo in sadje. Mango. Moje najljubše sadje. Ob navadnem dnevu bi kot lačen lev planila nanj, danes pa sem ga le gledala. Šlo mi je na bruhanje.
"Hvala mami."
Sem se prisiljeno nasmehnila in stekla v svojo sobo. V vzglavnik sem zakopala svoj obraz. Bila sem čisto na tleh, mango se mi je gnusil. Prvič v življenju nisem zmogla pojesti manga.
Prvič v življenju se zavedam, kaj pomeni smrt.
Naenkrat pa se mi je zazdelo, kot, da je vse skupaj le bolana igra. Kmalu je bo konec. John bo dobre volje stopil iz svoje sobe, ter mi prišel težit, naj grem z njim vadit nogomet.


ahhh im sryyy to je tok kratko res sry, ampak zrd osebnih razlogov ne morm vec. upam da vm je useen usecc<3 ly all