S skrbmi sem odšla v posteljo. Nisem imela namena zaspati. Izvedela bom, kaj teži mamo. Pa mi ni bilo treba dolgo čakati na to, da bi izvedela. Mama je mene in Bena poklicala v dnevno sobo.
"Hanna, Ben, pridita dol!"
Je zavpila. Šla sem po Bena v njegovo sobo, ter stekla navzdol po stopnicah. Ko sva se usedla, je očka začel. Mama je imela še vedno solzne oči.
"No... Mama je bila pri Johnu. Zdravniki so odkrili, kaj mu je... Raka ima. Neozdravljivega. Ne bo se več pozdravil. Konec je."
Konec je. Konec je. Konec je. Te besede so odmevale v moji glavi. Ne! Ni mogoče. Tudi Ben še ni dojel. Gledal me je. Gledal je mene, kaj bom storila. Storila nisem ničesar. Le gledala sem mamo, ki mi pogleda ni vračala. Trudila sem se, da bi bila, to kar vedno. Pogumno, odločno dekle. Izgledala sem takšna, toda le navzven. Tudi ob tej novici mi v oči niso stopile solze. Od znotraj pa sem se lomila. Več, kot je bilo slabih reči, več je bilo drobnih delcev v mojem telesu. Malo še, pa jih bo preveč.

Po tistem sem stekla v svojo sobo. Nisem prenesla pogleda na obupano mamo ter žalostnega očeta. Preveč je zame. Do vratu sem se pokrila z odejo, ter zaprla oči. Skip je zvit ležal na mojih nogah. Kmalu sem v sobi zaslišala korake. Bili so tihi in lahki. Zaslišala sem Benov glasek.
"Hanna? Lahko pridem k tebi? Je res, da bo John umrl? Ti to verjameš?"
Me je vprašal bratec. Strah me je bilo mojih odgovorov.
"Hm... Ja, pridi. Ne vem Ben... Ne vem, ali bo res umrl. Ampak tudi če bo, vedno bo tu notri."
Sem dejala in se z roko dotaknila mesta, kjer naj bi bilo njegovo srce. Pogledal me je. V očeh ni imel solz kot jaz, imel je le nekaj zaspančkov.
"Ajde, spat mali. Nočko bratec."
"Noč."
Skupaj sva zaspala, bila sva izmučena od vseh novic današnjega dne. Nisem vedela, kaj je z Lottie. Ona bi mi sedaj stala ob strani, mi pomagala, svetovala. Pa mi ne more, saj me očitno ne mara več. Ob tej ugotovitvi, se mi je skoraj strlo srce. Pa vendar še imam Tommija. Vsaj nanj se lahko zanesem, pa najbrž tudi na Lily. Ona je iskrena.

--------------------------

Zjutraj sem spala dolgo. Predolgo. Zbudila sem se ob deveti uri, šola se je že zdavnaj začela. Ne ne ne no! Ampak brigalo me je, pač ne bom šla v šolo. Kaj pa lahko še izgubim? Nič! Johna sem skoraj že. Bom ga, čez nekaj dni, mogoče teden. Zato me ne skrbi več. Pa če umrem jaz? Pač bom. Eh, jutri je že valeta. Mogoče pa me bo pomiril pogovor z mojim fantom.
Ko sem se počasi oblekla, sem šla dol, v kuhinjo, da bi si pripravila zajtrk. Na jedilni mizi sem zagledala listek, na katerem je pisalo: "Hanna, danes ostaneš doma, prveč je bilo stresa zate. Ben je šel v šolo, ne skrbi zanj. Vrnemo se kot ponavadi. Pozdrav, mami."
Prav. Ostanem doma. Tako sem šla nazaj v svojo toplo posteljo in razmišljala o Johnu. Zakaj mu je usoda namenila to? Zakaj? Zakaj?!! Ampak... Tega ne moremo spremeniti. Sprijazniti se bom morala s tem, da ga kmalu ne bo več.
Da bo odšel nekam, kjer ga ne bom videla. Nekam, kjer mu bo lepo, kjer ne bo čutil bolečine, ki jo zaradi raka vsak dan prestaja.
Nekam, kjer bo lahko večno igral nogomet.


sory guys, mogla sm