Mala Rose (8 let prej)

Rose je čofotala v kristalno čistem potočku ob gradu, kjer je živela. Zraven nje je sedela njena mama in smeje opazovala hčerko. Ptički so žvrgoleli in lasje so jima plapolali v toplem vetru. Mama je na glavi nosila čudovito krono, okrašeno z dragulji in kristali.
"Pridi nazaj, Rose!" je zaklicala hčerki, ki se je že precej oddaljila. Rose jo je slišala, a se je smejala naprej in opazovala račke, ki so plavale po potoku naprej. Sledila jim je, dokler je ni dohitela mama. Zgrabila jo je in jo smeje dvignila v zrak. Vrteli sta se po potoku, ko je mami spodrsnilo in celi premočani sta ležali v vodi.
"Še!" je zaklicala Rose in ploskala z rokami. Mama se je glasno zasmejala in poklicala služabnika. Ta jima je prinesel brisače in nekaj piškotov. Pripeljal je kočijo in odpeljali so se nazaj v grad.

8 let kasneje

Zdaj je Rose stala ob mamini postelji. Mama je plitvo dihala in postajala iz minute v minuto bolj bleda. V sobi se je trlo zdravnikov in zdravnic. Rose pa je samo nepremično stala in žalostno gledala.
"Gospodična,"
Obrnila se je in zagledala zdravnika.
"Kaj?"
"Prosil bi vas, če bi stopili iz sobe. Namreč samo še otežujete delo..."
Rose je zavzdihnila. "Seveda."
Odpravila se je do vrat in se usedla na klop. Začela je razmišljati o tistem dnevu, ki je pokvaril celo njeno življenje.
Tistega dne se mama ni pojavila pri zajtrku. Tudi pri kosilu ne. Cel dan je ni bilo na spregled. Popoldne ji je oče sporočil grozno novico: mama umira za redko boleznijo, ki uničuje njene organe. Od tistega dne je Rose vsak dan, vsako minuto preživela v mamini sobi, ob postelji. In še danes je tako. A zdaj je tukaj... prišel je ta dan, ko se bo, po vsej verjetnosti poslovila od nje. Po uri sedenja in razmišljanja je iz sobe stopil eden od zdravnikov.
"Gospodična, žal mi je. Storili smo vse, kar smo lahko. Vaša mama ima na voljo le še dobrih deset minut. Poslovite se od nje."
Zadržala je solze in stopila v sobo.
"Rose." Je rekla mama.
"Poslušaj... bojim se, da je to konec. Želim, da boš dobra kraljica..."
Rose je otrpnila. Ne, samo tega ne. Nikoli ni želela biti kraljica.
"Mama, ne..."
"Dovoli, da končam. Vladati boš morala v dobro, pa če bo kaj še tako nemogoče, razumeš? Naredi to zame."
Vzela je krono iz glave in jo dala Rose.
"Zdaj pa bom odšla, Rose. Nikoli ne pozabi na to, kar sem ti nekoč dejala: vedno bom s tabo, kjerkoli že boš."
Nato je zaprla oči in še zadnjič vdihnila.

Uro pozneje

Nato se je Rose poskusila zamotiti s čimerkolim. Risala je, jedla, se igrala z lutkami in preživljala čas ob potoku, v katerem sta se 8 let prej igrali z mamo. Ob tej misli je znova zajokala. Krone še niti pogledala ni. Preostane ji samo eno...
Stekla je do morja, ki je bil zelo blizu gradu. Stekla je do pečine in pogledala dol. Prijela je krono in in vzdihnila. Pomislila je na mamo in njen stavek: da bo dobra kraljica. A Rose preprosto ni želela biti kraljica, že princesa ji je bilo biti težko. Zato je zaprla oči in krono z vso močjo zabrisala dol, v morje.

*

Aloha! nova zgodbicaa okej, mogoče je bil tale prvi del malo žalosten in težek za razumet, ampak obljubim da bo ful zanimiv Uživite<3