Pisalnica
Ko je hodila nazaj proti gradu sploh ni opazila postave, ki jo je opazovala iz skale. Postava je imela bledo polt in dolgo, črno obleko. Obraz si je zakrila s tančico. Rose je sledila do gradu. Nato se je obrnila in odhitela stran.
"Rose, prosim pridi malo sem." Je zaklical oče. Rose je stopila iz sobe in v trenutku otrpnila. Zraven očeta je stala neka ženska, ki se je vljudno smehljala in si ogledovala Rose.
*i* Moj bog, kdo je to? *i* sem pomislila. *i* In kaj je ta bleda polt? In kdo za vraga nosi takšno dolgo, črno obleko? *i*
Čudno sem jo gledala.
"Rose, to je Villva, moja nova žena. Tvoja mačeha."
Skoraj sem padla po tleh.
"Aha."
V meni je kar vrelo od besa. Kako je lahko mamo nadomestil s to... s to žensko??!!
"Pozdravljena." Se mi je nasmehnila Villva.
"Dan." Sem odvrnila, čeprav bi najraje stekla stran. In tudi sem. Čeprav sem se šele vrnila v grad, sem zdaj bila že na vrtu. Želela sem se pogovoriti z Bello, mojo prijateljico.
"Bella!" sem vzkliknila, ko sem zakledala dekle z rdečkastimi lasmi, ki so ji plapolali v vetru. Objeli sva se.
"Žal mi je zaradi tvoje mame," je dejala.
"Kako si izvedela?" sem osupnila. Bella je skomignila.
"Pridi, greva do pečine, nekaj ti moram povedati," sem ji rekla in začela hoditi proti morju.
Ko sva prišli sem se usedla na skalo.
"Poslušaj... saj veš, da nočem biti kraljica, kajne? No... mama mi je zapustila krono, a vrgla sem jo iz pečine v morje."
"KAJ?" je vzkliknila Bella. "Zakaj?!"
"Še sama ne vem... mislila sem, da zaradi tega ne bom postala kraljica. Ampak... zdaj čutim nekaj drugače. Ne vem kaj. Ampak tisto krono moram zdaj najti!"
Bella je prhnila.
"V morju? Saj si nora. Lahko bi jo odplaknilo kamorkoli."
"Že, ampak kaj če se je zarila v pesek? Zelo močno sem jo vrgla."
Bella je prikimala in se zamislila.
"Čakaj... kdo je to?"
Pokazala je na postavo, ki se nama je približevala. Se mi je samo zdela tako znana? Bleda polt, črna obleka... saj res, moja... moja *i* mačeha *i*. Kar stresla sem se.
"To je očetova nova žena, ne maram je. Greva."
Villva je opazila, da hitiva stran, zato me je nagovorila.
"Ne boj se, Rose. Saj sem tvoja mačeha. Poskrbeti moram zate... in za tisto krono. Veš kje je, kaj?" je dejala.
"Vrgla sem jo iz pečine v morje." Sem bleknila. V Villvinem žepu se je zasvetlikal nož. "Ti... od kdaj pa hodimo z nožem naokrog?" sem jo vprašala. Villva se je zasmejala. "Za vsak primer. Zdaj pa me vodi do mesta, kjer si spustila krono!"
"NIKOLI!" sem zavpila. *i* To *i* jo je torej zanimalo! Želela je postati kraljica in vladati kraljestvu. Želela sem nekako poklicati očeta. Villva je ugotovila, o čem razmišljam.
"Očeta ni več, Rose," se je sladko nasmehnila. "Oziroma - je, ampak ne povem kje, haha. Ne dokler mi ne daš krone!"
"Pa če ne vem, kje točno je!" sem zavpila. Bella me je prestrašeno opazovala. "In tudi če bi vedela, ti ne bi povedala! Nikoli!"
Videla sem, kako je Villvina roka segla po nožu in ga zabrisala proti Belli...
Nož se ji je zaril v srce, telo se ji je prepojilo s krvjo. Kriknila sem in ji potegnila nož iz telesa. Zabrisala sem ga v Villvo, ki se mu je preprosto izmaknila. Nato je ni bilo več nikjer. Zahlipala sem. Ne, nočem izgubiti še nje! "Bella, zdrži," sem zaječala. Potipala sem po žepih. "Ne! Ni povojev!"
*
Hejjjjjjjjj<3333 en mau bolj napet delček, hah<3 Uživajte<3
"Rose, prosim pridi malo sem." Je zaklical oče. Rose je stopila iz sobe in v trenutku otrpnila. Zraven očeta je stala neka ženska, ki se je vljudno smehljala in si ogledovala Rose.
*i* Moj bog, kdo je to? *i* sem pomislila. *i* In kaj je ta bleda polt? In kdo za vraga nosi takšno dolgo, črno obleko? *i*
Čudno sem jo gledala.
"Rose, to je Villva, moja nova žena. Tvoja mačeha."
Skoraj sem padla po tleh.
"Aha."
V meni je kar vrelo od besa. Kako je lahko mamo nadomestil s to... s to žensko??!!
"Pozdravljena." Se mi je nasmehnila Villva.
"Dan." Sem odvrnila, čeprav bi najraje stekla stran. In tudi sem. Čeprav sem se šele vrnila v grad, sem zdaj bila že na vrtu. Želela sem se pogovoriti z Bello, mojo prijateljico.
"Bella!" sem vzkliknila, ko sem zakledala dekle z rdečkastimi lasmi, ki so ji plapolali v vetru. Objeli sva se.
"Žal mi je zaradi tvoje mame," je dejala.
"Kako si izvedela?" sem osupnila. Bella je skomignila.
"Pridi, greva do pečine, nekaj ti moram povedati," sem ji rekla in začela hoditi proti morju.
Ko sva prišli sem se usedla na skalo.
"Poslušaj... saj veš, da nočem biti kraljica, kajne? No... mama mi je zapustila krono, a vrgla sem jo iz pečine v morje."
"KAJ?" je vzkliknila Bella. "Zakaj?!"
"Še sama ne vem... mislila sem, da zaradi tega ne bom postala kraljica. Ampak... zdaj čutim nekaj drugače. Ne vem kaj. Ampak tisto krono moram zdaj najti!"
Bella je prhnila.
"V morju? Saj si nora. Lahko bi jo odplaknilo kamorkoli."
"Že, ampak kaj če se je zarila v pesek? Zelo močno sem jo vrgla."
Bella je prikimala in se zamislila.
"Čakaj... kdo je to?"
Pokazala je na postavo, ki se nama je približevala. Se mi je samo zdela tako znana? Bleda polt, črna obleka... saj res, moja... moja *i* mačeha *i*. Kar stresla sem se.
"To je očetova nova žena, ne maram je. Greva."
Villva je opazila, da hitiva stran, zato me je nagovorila.
"Ne boj se, Rose. Saj sem tvoja mačeha. Poskrbeti moram zate... in za tisto krono. Veš kje je, kaj?" je dejala.
"Vrgla sem jo iz pečine v morje." Sem bleknila. V Villvinem žepu se je zasvetlikal nož. "Ti... od kdaj pa hodimo z nožem naokrog?" sem jo vprašala. Villva se je zasmejala. "Za vsak primer. Zdaj pa me vodi do mesta, kjer si spustila krono!"
"NIKOLI!" sem zavpila. *i* To *i* jo je torej zanimalo! Želela je postati kraljica in vladati kraljestvu. Želela sem nekako poklicati očeta. Villva je ugotovila, o čem razmišljam.
"Očeta ni več, Rose," se je sladko nasmehnila. "Oziroma - je, ampak ne povem kje, haha. Ne dokler mi ne daš krone!"
"Pa če ne vem, kje točno je!" sem zavpila. Bella me je prestrašeno opazovala. "In tudi če bi vedela, ti ne bi povedala! Nikoli!"
Videla sem, kako je Villvina roka segla po nožu in ga zabrisala proti Belli...
Nož se ji je zaril v srce, telo se ji je prepojilo s krvjo. Kriknila sem in ji potegnila nož iz telesa. Zabrisala sem ga v Villvo, ki se mu je preprosto izmaknila. Nato je ni bilo več nikjer. Zahlipala sem. Ne, nočem izgubiti še nje! "Bella, zdrži," sem zaječala. Potipala sem po žepih. "Ne! Ni povojev!"
*
Hejjjjjjjjj<3333 en mau bolj napet delček, hah<3 Uživajte<3
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
:sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob::sob:
pa zkj so dans prišle tok žalostne zgodbe???! mal še pa sem bom jokat začela:sob::ok_hand:.
drgač pa reeees fuul dobrr, nimam kaj za rečt:heart::fire::ok_hand:
pa zkj so dans prišle tok žalostne zgodbe???! mal še pa sem bom jokat začela:sob::ok_hand:.
drgač pa reeees fuul dobrr, nimam kaj za rečt:heart::fire::ok_hand:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Imaš moj like.
0
Moj odgovor:
hiphop_girI
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Sladkorna
Hej,:grimacing:
moj prijatelj je bil zdej en teden v bolnici, ker so ugodtovili, da ima tip ena sladkorne (kar pomeni, da je nejgova trebušna slinovka propadla). Danes je prišel iz bolnice in sva šla skupaj na sprehod čito blizu njegovega doma. Potem mu je postalo slabo in si je izmeril sladkor, pa je ugotovil, da ima hipo (prenizek sladkor). Ker se mu starši niso javili na telefon je postal ful živčen in trest se je začel, pa potem sem ga poskušala umiriti, ampak ni šlo. Povedal mi je, da mora vzet tablete, ki jih ima v torbici in sem mu jih dala. Potem se mi je tudi zahvalil ker sem bila znjim, ko se mu je to zgodilo. Vse se je dobro končalo, ampak se boljim, da bo naslednič padel v nezavest. Pač on je moj res dobr prijatelj in me je strah za njega. Rekel je tudi, da če pade v nezavest in ga ne morem zbudit, kličem 112 ali mu dam enekcijo. Strah me je. Kaj naj naredim?
moj prijatelj je bil zdej en teden v bolnici, ker so ugodtovili, da ima tip ena sladkorne (kar pomeni, da je nejgova trebušna slinovka propadla). Danes je prišel iz bolnice in sva šla skupaj na sprehod čito blizu njegovega doma. Potem mu je postalo slabo in si je izmeril sladkor, pa je ugotovil, da ima hipo (prenizek sladkor). Ker se mu starši niso javili na telefon je postal ful živčen in trest se je začel, pa potem sem ga poskušala umiriti, ampak ni šlo. Povedal mi je, da mora vzet tablete, ki jih ima v torbici in sem mu jih dala. Potem se mi je tudi zahvalil ker sem bila znjim, ko se mu je to zgodilo. Vse se je dobro končalo, ampak se boljim, da bo naslednič padel v nezavest. Pač on je moj res dobr prijatelj in me je strah za njega. Rekel je tudi, da če pade v nezavest in ga ne morem zbudit, kličem 112 ali mu dam enekcijo. Strah me je. Kaj naj naredim?
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
no za psa iskreno mi Lady ni najbolj všeč, ...
