Albus
"LILY POTTER! KAJ, ZA STO MRLAKENSTEINOV SI NAREDILA S TO PALICO!?"
Lily je mamino palico hitro skrila za hrbet, se zazrla mami v popolnoma identične oči, kot jih je imela sama in ji namenila tako nedolžen nasmešek, da še sam bog ne bi verjel, da je čarobno palico pravkar uporabila namesto žlice. Ampak mami ni bog.
"POVEJ MI! KAJ. SI. NAREDILA. S. PALICO!!!???"
"Nič!" je Lily nasmešek zbledel z obraza in mami je z glasom in pogledom govorila: Kaj me kregaš? Kaj je? Nič nisem naredila!
"AHA! NIČ! ČE NI Z NJO NIČ NAROBE, JO TOREJ IMEJ TI!" Lilyjin obraz je postal bled kot kreda. "Mami!" je zakričala. "Saj veš, da ne morem imeti takšne palice v šoli! Saj se z njo ne da več čarati!" Bila je na robu joka. Oči je vstal od mize, je stopil do mami in jo prijel za roko. "Ginny," je nežno rekel. "Si pravzaprav pričakovala, da bo izvedla zapleten urok, za katerega si ji dala zgolj navodila?" Mami ga je srdito pogledala. "Pa bi vzela žlico," je zapuhala, resda nekoliko tišje kot prej, a njen glas je bil še zmeraj besen. "Verjetno je morala kavo hitro pomešati in ni imela časa, da bi šla čez pol kuhinje po žlico. Daj, Ginny, saj jo je čisto enostavno očistiti." Mami je še nekaj prhnila, vzela Lily palico iz rok, z njo zamahnila po zraku in nekaj zamrmrala. Kava je v trenutku izginila z nje. "Pojdita se gor obleč," je pogledala mene in Lily. "James, ti pa takoj, ko poješ. Gremo na Prečno ulico."