Lily
"Na Prečno! Mami! Saj je šele julij!"
"Ja, James, julij je, in ne bom ponovila iste napake, ko smo lani šli kupovat predzadnji dan počitnic! Skoraj vse so že razprodali, saj se spomniš, ko sta potem z Albusom morala naročati knjige iz Lepopisa in pivnika na Bradavičarki!..."

Še nekaj časa sta se prepirala, jaz pa sem se samo odpravila po stopnicah gor, da bi se oblekla v bunkeljska oblačila. Albus mi je sledil. "Lily? Misliš, da bosta Rose in Hugo tudi tam?" Skomignila sem. "Saj ni važno. Zate je itak bolj pomembno, ali bo prišla Sarah," sem se mu zarežala. Albus se je našobil in brez besed odšel v svojo sobo. Skomignila sem z rameni, stopila v svojo sobo in iz omare izbrskala kratko majico in kavbojke. Preoblekla sem se in se razgledovala po sobi. Zakaj je vendar tako razmetana? Saj sem jo včeraj pospravila. Nato me je spreletelo: James. Zdirjala sem skozi vrata in stopila v Jamesovo sobo. In prva stvar, ki sem jo zagledala, ja bil plašč nevidnosti, ki je povsem zmečkan ležal na njegovi postelji. In postalo mi je jasno: James se je moral včeraj ponoči ogrnitii v plašč, stopiti v mojo sobo in mi jo razmetati. Tuhtala sem. In se odločila.

Oblekla sem si plašč nevidnosti in si prek glave poveznila kapuco. Tiho sem se odpravila po stopnicah dol in stopila v kuhinjo. Mami in James sta se še kar nekaj kregala in previdno sem se postavila za Jamesa. Pihnila sem mu v vrat. Pa ni nič začutil, presneto! Nato sem stegnila roko in visela je nad njegovim licem. Obotavljala sem se. A ne za dolgo. In močno sem ga klofnila ter zbežala po stopnicah, kolikor tiho sem lahko. Plašč sem vrgla s sebe in ga zmečkala na isto mesto, kjer je bil, ter planila v svojo sobo in vzela v roke svojo najljubšo knjiogo. Slišala sem, kako je James stopil v sosednjo, svojo sobo in jo pregledoval, nato pa je vstopil v mojo.


Pokukala sem prek knjige in se komaj zadržala, da se nisem zakrohotala. Jamesu se je na licu poznal odtis dlani. Ampak ker sem precej dobra igralka, sem se mirno zazrla vanj in ga vprašala: "Kaj se je zgodilo s tvojim obrazom?"
James se je namrščil. "Nekdo me je užgal. Ampak moral je biti neviden. Lily, si vzela moj plašč nevidnosti, si ga oblekla in me prišla v kuhinjo sklofutat?"
"Ne. Kaj pa tvoj plašč? Ni na istem mestu kot prej? Si sploh šel pogledat ali pa me kar tako malo obtožuješ v tri krasne?"
"Sem, šel sem pogledat," je mračno rekel James. "In na plašču je prej ležalo moje pero, ki zdaj leži sredi sobe. Lily?"
Obliznila sem si ustnice in razmišljala, kaj naj mu rečem. "James, to je moja soba, zato mi že enkrat nehaj težiti in se poberi!" A s tem sem se seveda izdala. James je še nekaj trenutkov razkačeno zijal vame, nato pa stopil do mene, me še za trenutek pogledal, dvignil roko in mi vrnil udarec.

To bo to za danes! In oprostite, ker je 3. del prišel šele zdaj!

Kinder