Nekega dne sem našla v zelo zaprašeni omari v najbolj skritemu kotičku našega podstrešja zlato sestavljanko. Bila je raztreščena, zato sem dolge ure preživela na podstrešju, da sem jo sploh sestavila. Naposled mi je le uspelo in prikazala se je slika, na kateri je bila ženska z otrokom. Mislim, da je bila zelo mlada mamica. Ličila se je in se gledala v ogledalu. V njem so se videle njene nebeško modre oči in zlata ogrlica. Vendar ni bila sama... Za njo je stal moški, ki je imel eno oko povsem krvavo in čeljust povešeno kot stare mame, ki imajo že veliko gub. Čudno se mi je zdelo, da ga ženska ne opazi, saj je gledala v ogledalo in jasno se je videl njegov grd obraz. Za trenutek sem pogledala stran, ker me je zanimalo, kaj je zašumelo v ozadju. Šla sem pogledat in videla našega črnega mucka, ki je enkrat že doživel prometno nesrečo, ko ga je povozil neki zblazneli voznik. Do zdaj se je že dokaj pozdravil, vendar je na levo tačko rahlo šepal. Pobožala sem ga za ušesi in mu prigovarjala, naj gre stran, ker imam jaz drugo delo. Potem pa se je začel nenavadno vesti. Ugriznil me je v nogo, da sem zacvilila. Stekla sem proč in si mislila, da je znorel in da ga bo že minilo. Spet sem pogledala na sestavljanko, medtem pa mi je kapljica krvi kapnila nanjo. Ustrašila sem se, ko se je slika začela premikati. Oziroma spremenilo sej je dogajanje na sliki. Moški je pograbil otroka in zbežal, gospa pa ga ni opazila. Zakričala sem, naj gre za njim in res je šla… Vendar je zaradi nepazljivosti padla po stopnicah. Kar hudo mi je bilo, ko sem zaslišala reševalce, saj sem takoj pomislila, da je mrtva. In res je bila. Ulile so se mi solze. Ko sem prišla s podstrešja, me je najprej mam vprašala, kaj je bilo in zakaj sem objokana. Odgovorila sem, da se počutim tako prazno. Kakor da bi del moje duše umrl. Povedala sem ji, kaj sej je zgodilo in postajala je vse bolj bleda. Povedala mi je, da sta šla z očetom nekoč, še pred mojim rojstvom, v zabaviščni park in tam obiskala vedeževalko, ki jima je povedala, da ko bom našla zlato sestavljanko in ko o nanjo padla kapnila moja kri, bom na svet preklicala zle duhove in meni za to ne bo mar ter da bom vse življenje zagrenjena… In to se je res zgodilo. Zdaj, preden grem v šolo, slišim nekoga, ki mi prigovarja, naj naredim samomor. Vse to se ponavlja čez ves dan in jaz sem vedno bolj nesrečna. Upam, da bo prekletstvo minilo, ko bom dobila otroka in me bodo zle duhovi nehali nagovarjat, naj naredim nekaj, kar se ne da popraviti… Sestavljanko pa je mami zažgala in mislim, da se počutim dosti bolje.