Pisalnica
Max je sledil mojemu pogledu in zagledal Iana, ki je potrpežljivo gledal proti meni. Ujela sem zadovoljen nasmešek, ki se mu je razlegel preko obraza in mi pomignil, da naj grem do njega. V težki obleki Anne Neville, sem se odpravila proti Ianu, ki me je presenečeno gledal. Bila sem utrujena, vendar zadovoljna, da se je prikazal.
“Ian,” sem se utrujeno nasmehnila.
Prestopil se je.
“Mislil sem, da bom moral prositi, da prideš do mene,” je tiho zamrmral. Opazila sem, kako mu je bilo neprijetno. “Torej si končala s snemanjem?”
“Ja,” sem pokimala.
“Bi šla na večerjo?” je počasi vprašal. “Mislim, upam, da nisi zmenjena ... No, saj veš, upam, da si prosta.”
Nasmehnila sem se.
“Greva,” sem pograbila vabilo, saj sem bila tudi lačna. “Samo, da si slečem kostum.” Kratko je pokimal.
“Počakal te bom zunaj.”
Hitro sem šla do improvizirane garderobe in začela slačiti obleko. Opazila sem, da se je Max že preoblekel. Ko me je zagledal, se je prešerno nasmehnil. Očitno je ugotovil, da imam nekaj za bregom.
“Se ti mudi?” je vprašal.
“Povabil me je na večerjo,” sem hlastno odgovorila in segla za hrbet, da bi si odvezala korzet, vendar nikakor nisem mogla najti vozla.
“Čakaj, pomagal ti bom,” sem ga zaslišala za seboj. Ko je korzet popustil, sem si oddahnila, saj je bilo perilo težko. “Nič, grem v hotel. Javi mi, kako bo šlo.” Pokimala sem in že ga ni bilo več. Hitro sem se preoblekla v svoja oblačila in odhitela ven. Postajala sem nestrpna, saj sem si želela preživeti več časa z njim.
Ian me je čakal pri izhodu. Obstala sem pred njim. Čeprav sem bila utrujena, mi je njegovo vabilo godilo.
“Kje pa je Max?” me je vprašal, ko me je premeril s svojimi očmi. No, saj se mi je zdelo, da mu bo čudno, ker ni Maxa z menoj.
“Verjetno gre spat,” sem skomignila z rameni.
“Ah... In kaj pravi na to, da ti ne greš?” je nekoliko posmehljivo vprašal. Zavila sem z očmi. Resno?!
“No, če slučajno bi raje, da grem k njemu ...”
“Ne,” me je hitro prekinil. “Pozabi. Greva?”
Odpeljal me je v majhno restavracijo v Warwicku. Ko sva dobila hrano, sem pričela jesti, saj sem bila dobesedno sestradana. Med odmorom, ki smo ga imeli, nama je Max prinesel sendviče, drugega pa nisem zaužila med snemanjem.
“Bova tiho?” me je vprašal, ko je naredil požirek vina.
“Oprosti,” sem zamrmrala. “Samo sendvič sem pojedla v celem dnevu in utrujena sem kot sam vrag.”
“Ah, oprosti,” je odvrnil. “Mislil sem, da si še vedno jezna zaradi včeraj.” Dvignila sem pogled in se srečala z njegovimi modrimi očmi.
“Nisem,” sem zamrmrala. “Nisem več jezna.”
“Oprosti, ker sem se obnašal tako, vendar me je razjezila tista slika z Maxom,” je odvrnil. Pokimala sem. Le kaj pa naj bi?
“Je že v redu, Ian,” sem odvrnila. “Vendar te lepo prosim, če prenehava razpravljati o Maxu. Prav?”
Nekaj trenutkov je strmel vame.
“Prav.”
Spremenil je temo pogovora. Odleglo mi je. Čeprav sem vedela, da z Maxom nimam nič, on tega ni. Morala sem razmisliti, kaj bom storila, če mi slučajno uspe z Ianom. Igrala sem nevarno igro, čeprav me je Max prepričal, da bo Ian podlegel. Z Maxom se bova morala izmisliti, kaj se bo zgodilo z najinim namišljenim razmerjem.
Bila sem presenečena, da je med večerjo bil popolnoma drugačen od tistega Iana, ki sem ga spoznala. Lepo sem se imela, kar je bil zame dodaten plus. Pogovarjala sva se o snemanju in najinih vlogah.
“Greva v hotel?” sem vprašala, ko sva zapustila restavracijo. Ian me je premeril, nato pa prijel mojo dlan in jo nežno stisnil. Po hrbtu so mi naredili mravljinci. V meni je vrelo, saj sem končno imela nekaj njegove pozornosti.
“Mislil sem, da bi se sprehodila,” je počasi dejal. Moje dlani ni izpustil iz svojega prijema. “Seveda, če nisi preveč utrujena.”
“Lahko,” sem pristala na njegov predlog, saj sem želela biti nekaj časa sama z njim. V tišini sva se sprehodila do bližnjega parka. Bilo je temno in oklepala sem se njegove roke. Njegova dlan je bila topla, vendar je nisem spustila.
“Pridi,” me je potegnil do klopce. Sedla sem na klopco, poleg njega. Začutila sem njegovo roko, ki se je ovila okoli mojih ramen in trenutek za tem me je potegnil k sebi. Rahlo sem zastokala, ko sem se znašla v njegovem naročju.
___________________________________________________________________________________________________
Dragi bralci :)
To je zadnji del pred mojim dopustom. V četrtek gremo v Bih, jaz pridem v torek nazaj :)
Ne bom pa zamudila vaših zgodbic, ker bom dosegljiva tudi dol :) objavljala pa ne bom, ker računalnika ne bom nosila s seboj :)
Lepo se imejte in upam, da vam bo ta del všeč :)
“Ian,” sem se utrujeno nasmehnila.
Prestopil se je.
“Mislil sem, da bom moral prositi, da prideš do mene,” je tiho zamrmral. Opazila sem, kako mu je bilo neprijetno. “Torej si končala s snemanjem?”
“Ja,” sem pokimala.
“Bi šla na večerjo?” je počasi vprašal. “Mislim, upam, da nisi zmenjena ... No, saj veš, upam, da si prosta.”
Nasmehnila sem se.
“Greva,” sem pograbila vabilo, saj sem bila tudi lačna. “Samo, da si slečem kostum.” Kratko je pokimal.
“Počakal te bom zunaj.”
Hitro sem šla do improvizirane garderobe in začela slačiti obleko. Opazila sem, da se je Max že preoblekel. Ko me je zagledal, se je prešerno nasmehnil. Očitno je ugotovil, da imam nekaj za bregom.
“Se ti mudi?” je vprašal.
“Povabil me je na večerjo,” sem hlastno odgovorila in segla za hrbet, da bi si odvezala korzet, vendar nikakor nisem mogla najti vozla.
“Čakaj, pomagal ti bom,” sem ga zaslišala za seboj. Ko je korzet popustil, sem si oddahnila, saj je bilo perilo težko. “Nič, grem v hotel. Javi mi, kako bo šlo.” Pokimala sem in že ga ni bilo več. Hitro sem se preoblekla v svoja oblačila in odhitela ven. Postajala sem nestrpna, saj sem si želela preživeti več časa z njim.
Ian me je čakal pri izhodu. Obstala sem pred njim. Čeprav sem bila utrujena, mi je njegovo vabilo godilo.
“Kje pa je Max?” me je vprašal, ko me je premeril s svojimi očmi. No, saj se mi je zdelo, da mu bo čudno, ker ni Maxa z menoj.
“Verjetno gre spat,” sem skomignila z rameni.
“Ah... In kaj pravi na to, da ti ne greš?” je nekoliko posmehljivo vprašal. Zavila sem z očmi. Resno?!
“No, če slučajno bi raje, da grem k njemu ...”
“Ne,” me je hitro prekinil. “Pozabi. Greva?”
Odpeljal me je v majhno restavracijo v Warwicku. Ko sva dobila hrano, sem pričela jesti, saj sem bila dobesedno sestradana. Med odmorom, ki smo ga imeli, nama je Max prinesel sendviče, drugega pa nisem zaužila med snemanjem.
“Bova tiho?” me je vprašal, ko je naredil požirek vina.
“Oprosti,” sem zamrmrala. “Samo sendvič sem pojedla v celem dnevu in utrujena sem kot sam vrag.”
“Ah, oprosti,” je odvrnil. “Mislil sem, da si še vedno jezna zaradi včeraj.” Dvignila sem pogled in se srečala z njegovimi modrimi očmi.
“Nisem,” sem zamrmrala. “Nisem več jezna.”
“Oprosti, ker sem se obnašal tako, vendar me je razjezila tista slika z Maxom,” je odvrnil. Pokimala sem. Le kaj pa naj bi?
“Je že v redu, Ian,” sem odvrnila. “Vendar te lepo prosim, če prenehava razpravljati o Maxu. Prav?”
Nekaj trenutkov je strmel vame.
“Prav.”
Spremenil je temo pogovora. Odleglo mi je. Čeprav sem vedela, da z Maxom nimam nič, on tega ni. Morala sem razmisliti, kaj bom storila, če mi slučajno uspe z Ianom. Igrala sem nevarno igro, čeprav me je Max prepričal, da bo Ian podlegel. Z Maxom se bova morala izmisliti, kaj se bo zgodilo z najinim namišljenim razmerjem.
Bila sem presenečena, da je med večerjo bil popolnoma drugačen od tistega Iana, ki sem ga spoznala. Lepo sem se imela, kar je bil zame dodaten plus. Pogovarjala sva se o snemanju in najinih vlogah.
“Greva v hotel?” sem vprašala, ko sva zapustila restavracijo. Ian me je premeril, nato pa prijel mojo dlan in jo nežno stisnil. Po hrbtu so mi naredili mravljinci. V meni je vrelo, saj sem končno imela nekaj njegove pozornosti.
“Mislil sem, da bi se sprehodila,” je počasi dejal. Moje dlani ni izpustil iz svojega prijema. “Seveda, če nisi preveč utrujena.”
“Lahko,” sem pristala na njegov predlog, saj sem želela biti nekaj časa sama z njim. V tišini sva se sprehodila do bližnjega parka. Bilo je temno in oklepala sem se njegove roke. Njegova dlan je bila topla, vendar je nisem spustila.
“Pridi,” me je potegnil do klopce. Sedla sem na klopco, poleg njega. Začutila sem njegovo roko, ki se je ovila okoli mojih ramen in trenutek za tem me je potegnil k sebi. Rahlo sem zastokala, ko sem se znašla v njegovem naročju.
___________________________________________________________________________________________________
Dragi bralci :)
To je zadnji del pred mojim dopustom. V četrtek gremo v Bih, jaz pridem v torek nazaj :)
Ne bom pa zamudila vaših zgodbic, ker bom dosegljiva tudi dol :) objavljala pa ne bom, ker računalnika ne bom nosila s seboj :)
Lepo se imejte in upam, da vam bo ta del všeč :)
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super del in lepo se imej!:kissing_heart:
1
Potter girl💖
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Super kot vedno!
Uživaj na dopustu!
Lp. fla
Uživaj na dopustu!
Lp. fla
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
