Beatrice
Budna ležim pod odejo in razmišljam o tem, kar mi je zvečer povedal Diego, ja Diego, Gabrielov brat. Ne morem verjeti, Gabriel si je premislil in Diega poslal pome ter mu ukazal, naj me varno pripelje v Bloodstone, na svoje kronanje. Na začetku sem bila užaljena, ker pome ni prišel sam, a mi je Diego razložil, da je preveč zaposlen s pripravami na kronanje, da bi se ukvarjal s takšnimi stvarmi. Nobena »stvar« nisem in upam, da ni pozabil name. Če pa je… je to slabo zanj, saj ga ne mislim zapustiti do konca svojega življenja. Poskušam se zamotiti, zato opazujem nebo, ki se počasi barva oranžno. Diego je naslonjen ob drevo zaspal in ne morem si kaj, da ne bi z očmi zdrznila po njegovem obrazu. Zdi se mi malo mlajši od Gabriela. Joj kaj pa razmišljaš Beatrice, takoj odženi te misli iz glave! Naenkrat se mi čudno zvrti in kljuvanje v poškodovani nogi postane močnejše. Takrat pa poleg sebe zaslišim čuden zvok. Nekdo zahrope. »Pira?« vprašam tišino. Ker je tišina pač tiha mi ne odgovori. Zraven mene se nekaj premakne. »Pira?« ponovim še enkrat, bolj prestrašeno. Previdno se skobacam izpod odeje, pri tem se poskušam čim manj opreti na poškodovano nogo in odejo povlečem s Pirinega telesa. Hočem zakričati, a se opomnim, da so v bližini Ledene žene. Pirina roka je otečena, na sredi pa zija majhna, a globoka rana. V njej je nekaj zelenega. Ne, to ni res, se opogumljam in natančneje pogledam. Pa je. Iz rane kuka tanka vitica ovijalke. V paniki začnem tresti Piro, ki se ne zbudi. Takrat se že drugič v tem dnevu prestrašim. Za mano stoji Diego. »Umakni se« mi ukaže. Ne ubogam ga, zato me jezno pogleda in me nežno odrine stran. Ogleda si situacijo in si začne počasi odpenjati pas. »Kaj pa delaš?« vzkliknem, ko vidim, da v roki drži nož. »To kar je najbolje zanjo,« odgovori. »Ne!« rečem in mu izbijem nožna tla. Pohodim ga in mu zlomim konico. Namrdne se. »To je bil moj najboljši nož.«»Ne boš je ubil! Ne pustim ti!«zavpijem nanj. »Tako ali tako bo umrla Ledene žene zastrupljajo konice nožev in puščic, če že ne od rane same, pa od ovijalke, ki jo bo obsedla in…« reče. »Ne rabiš nadaljevati, ostalo sem že videla,« povem in se zazrem v Piro. Zakaj se je moralo to zgoditi ravno njej? V resnici že vem odgovor. Spomnim se, kako me je odrinila pred bodalom, ki je bilo namenjeno meni. Takrat jo je porezalo. Zaprem oči in poskušam zbistriti misli, danes mi kar naprej uhajajo.
Kar naenkrat pa me nekaj zbije po tleh in mi uklešči roke nad glavo. »Kaj pa delaš neumnež!?« zavpijem in poskušam Diega zbrcati s sebe. »Kako se nisem že prej spomnil!?« preklinja ta. »Spravi se dol!« kričim in ga še kar naprej brcam. »Tiho bodi! Kaj ne razumeš? Puščice zastrupljajo!« mi zakriči na uho. Obstanem sredi brce. Puščice. Diego iz torbe za sabo potegne vrv in mi zveže roke. »Zakaj!?« vprašam in v meni narašča panika. »Da me ne boš tepla, kot me zdajle, najbrž nočeš, da puščico zapičim še globlje« reče in ob tem ne zgleda nič manj nesrečen kot jaz. »Najprej pomagaj Piri!« mu ukažem, a se samo zasmeje in odkima z glavo. »Punči za njo je že prepozno.« To je zame preveč. »Punči!« zakričim in se ga začnem na silo otepati, čedalje bolj se mi vrti. »Kakšna punči!?« Diego se ne zmeni za moje krike ampak me hladnokrvno uklešči v prijem pod sabo in me prime za nogo. »Zdaj bo malo bolelo, pripravi se,« reče in v naslednjem trenutku začutim ostro bolečino, ki mi šine skozi celo telo. »Pusti puščico raje notri!« kričim in mahnem Diega v hrbet. »Nehaj me tepsti!« sikne ta in se bolje namesti. Čez nekaj trenutkov bolečina popusti. A Diego očitno še ni končal. Skloni se nadme in kmalu začutim, da se vame zasadi nekaj ostrega. »A mi ti slučajno piješ kri!?« zakričim. Spet se mi zvrti in za trenutek svet postane meglen. »Ampak ob tem ne uživam ravno, ker je zastrupljena,« mi odgovori in jo pljune v travo.
»Dobro jutro, kaj pa…oohhh« slišim glas in zagledam Piro, ki se je kar naenkrat zbudila. Zardim, saj ugotovim, da Diego napol leži na meni, jaz pa imam zvezane roke. Pira debelo pogleda. »Oprostita če vaju motim ampak…« takrat se Diego zazre vanjo s krvavimi usti. »A jo ti ubijaš!?« krikne Pira in skoči na Diega. Ta jo z eno roko odrine. »Ne, bom pa kmalu ubil obe, če me bosta tepli,« zarjuje Diego in skoči z mene. »V torbi imam povoj, prinesi ga,« že bolj pomirjeno ukaže Piri. Ko mu ga ta prinese, me hoče na hitro pobožati po roki, a jo Diego prestreže. »Brez dotikanja, okužena si.« Začne mi povijati nogo. Saj res, šele zdaj se spomnim, da bi Piri najbrž morala povedati, da ima v sebi ovijalko. Ko ji to razložim, pa se ne zdi prav nič zaskrbljena. »Ovijalko!« reče in se naenkrat začne smejati. Kmalu se to tudi meni zazdi neskončno smešno, zato se ji še sama pridružim. »Zmešani sta, obe« reče Diego. »Nisva zmešani, samo zastrupljeni« se zahihita Pira. »Ne, midve sva zastrumešani!« ugotovim. Pira zraven mene se od smeha skoraj zadavi. Zadnje, kar vidim je Diegov zaskrbljeni pogled. Nato omedlim.


Še en nov del zgodbe<3 upam, da bom zdaj ko je šola lahko še objavljala, drugače pa spet med vikendi, ali za praznike<3
aja pa pls povejte, če vam je ta pozna ura ušeč, ob 21.00 sem objavila zato, ker vem, da ima veliko ljudi po šoli dejavnosti (vključno z mano ) aja pa SREČNO V ŠOLI