Gabriel
»Pridi z mano!«
»Ampak Tisa, nočem gledati, sigurno bo dolgočasno!«
»Prooosiiiim?«
»No prav, ampak obljubi mi, da se boš potem igrala z mano.«
»Obljubim.«
Tisa me prime za roko in odvede po temnem hodniku navzdol, nato pa levo, proč od mamine zatohle spalnice. »Danes je velik dan, saj praznujemo dan Žetve« je pri zajtrku oznanil oče in vstal od težke hrastove mize. Mama je zaploskala, služinčad pa se je priklonila. Oče je nadaljeval: »Danes ob poldnevu me bo moja najstarejša hči Mirell lahko prvič pospremila na dvorišče in praznovala z nami.« Mama še enkrat zaploska, služinčad se obrne in izgine v kuhinjo pripravit zajtrk, Mirell pa se ponosno smehlja in gleda očeta,niti sanja se ji ne, da ga bo na koncu dneva sovražila iz dna srca. Ko se odpravljamo iz jedilnice slišim del očetovega pogovora z Mrkijem. »Saj si po vasi raznesel novico, da tisti, ki pride, dobi celo mošnjo cekinov in da bomo nekatere srečneže poslali na jug, v bolj prijetne kraje?« Mrki se zahahlja in pritrdi.
»Evo tukaj sva« mi Tisa šepne na uho in počepne za zid, ki ločuje streho in prehod do maminih soban. Razloži mi, da bova, v primeru, da se ne bo dobro videlo, splezala na streho. Veter zapiha in njeni črni lasje me požgečkajo po obrazu.
»Ni pošteno, da je Mirell lahko šla z očetom!« se pritoži. »Ona je najstarejša« povem naučeno. Tisa pokima in šepne: »Glej, začenja se!« Povzpnem se na prste in opazujem dogajanje spodaj. Težka kovinske vrata so na stežaj odprta in dvorišče pometeno. »Gostija bo« reče Tisa ob pogledu na mize, pogrnjene s belimi prti. Množica Moroiev in vampirjev je že zbrana pred odrom, na katerega pa se od zadaj povzpenjata Mirell in moj oče. Mame ni, saj je bolna. Oče pravi, da je krivo to, da je človek. Zato sem Moroi. Zmeraj trdi, da so ljudje že od zmeraj bili in bodo bolehna bitja. Včasih se mi je zdelo normalno, da je moja mama človeško bitje, mislil sem, da jo je oče pač tako zelo ljubil, da je prekršil pravila starega zakona. Motil sem se, zdaj vem, da je bila hčerka takratnega Mertoviškega kralja. Oče se z njo ni poročil iz ljubezni, ne, z njo se je poročil zato, da bi povečal in združil naše ozemlje. Po njegovi zgodnji smrti pa je ponovno razpadlo in zdaj je to breme padlo na moja pleča. Smešno pri vsem tem pa je, da je navaden »človek« živel dlje časa od mogočnega vampirja.
»Lej Mirell!« užaljeno krikne Tisa in me zmoti iz razmišljanja. »Sem vedela, da je obleka, ki sem jo včeraj odkrila v najini omari zanjo!« se razburi in sestri nameni jezen pogled. Še dobro, da je Mirell ne opazi. »Lahko greva nazaj dol? Zaspan sem« rečem in naslonim glavo na zid.


»Krastača je prišla!« se mi Tisa zadere na uho. Še napol v snu jo pogledam. Opazim, da se je medtem že spustil mrak, na mojem licu pa je ostal odtis grobega zidu na katerem sem zadremal. Diego pride bližje in se mi nasmehne. Tisa ga besno pogleda in mu ukaže, naj zgine. Diego se namršči, opazim, da v roki drži lesenega konjička, ki mu ga je od padca na tla Mrki popravil. Ne vrnem mu nasmeha.
Na hitro pokukam čez obzidje in vidim, da se je na dvorišču nabralo že več množice. Takrat pa oče stopi na dvignjen lesen oder in spregovori: »Pozdravite naše vdane ljudi, ki skrbijo za moja polja in jih v vsakem vremenu obdelujejo s trdo in delavno roko!« Ko konča, začnejo na dvorišče vstopati ljudje. »Kakšna smešna oblačila imajo!« šepnem Tisi, ki pa se še zmeraj prepira z Diegom. Spet se zatopim v prizor pod sabo. Moj oče kliče ljudi na oder in jim podeljuje mošnjičke s cekini. Mošnjički so majhni. Tisti, ki so poklicani, pa se ne zdijo prav nič zadovoljni in skozi vrata odhajajo žalostni. Ko jih tako slaba polovica odide, pa si oče nadene nasmeh, ki mu ne seže do oči in vzklikne: »No zdaj pa še k tistim srečnežem, ki boste jutri odpotovali na jug, delat v boljše življenjske razmere in toplejše podnebje! Izbrani ste bili samo najpogumnejši! Pohvale!« Tresk. Vrata se sunkovito zaprejo. »Zdaj pa zaplešite in se pridružite gostiji!« zakliče oče in se spusti z odra, držeč Mirell za roko. »Lahko zdaj gremo?« prekinem Tiso, ki obklada Diega z raznimi kletvicami, mislim, da mu zameri, ker njena mama ni tudi mama od njega. Oče je namreč našo mamo večkrat prevaral in tako je na svet k nam prišel mali Diego, čistokrven vampir. Takrat zaslišimo krik. »Lej končno postaja zanimivo!« vzklikne Tisa in se nagne čez zid. Ob drugem kriku pogledam tudi jaz. V grozi razprem oči ob prizoru pred sabo. Vampirji so oblikovali obroče okoli kmetov, ki se zdaj drenjajo in panično kričijo na pomoč. Prvi se požene in iz obroča potegne dekle. Skloni se in zdi se že, da jo bo poljubil, ko ji naenkrat v vrat zasadi čekane. Dekle nato odvrže stran in plane po naslednji žrtvi. Drugi mu sledijo in prav kmalu se dvorišče spremeni v pravi pokol. »A to je torej ata mislil z praznikom Žetve, kmeti so bili tako pridni in so vse poželi na poljih, da jih zdaj lahko pojemo!« vzklikne Tisa. »Nočem več gledati« zajoka Diego. Po tihem se strinjam z njim. »Kaj je krastača? Boš spet jokal?« Sikne Tisa in ga povleče za roko. »Glej in se uči! Kaj ne Gabriel?« Reče in me pogleda. Ker sem še vedno tiho, ponovi vprašanje. »Kaj ne?« Pokimam in se obrnem stran, da ne vidi solz, ki mi tečejo po licih.


Hejj moje drage Pilovke! Upam, da vam je bil ta del šeč in če še mislite, da je Diego res tako grozen, kot se zdi na prvi pogled? No o tem se odločite same, lahko pa tudi zapišete v komentarje<3
Aja in iskreno hvala vsem za spodbudo, sploh spodbudo od WandeNat, 123Eve, Heart,EnchantedGirl in CreativeGirl. Hvala vsem in adijo