Na tleh leži razkrečen pajek z razbito lobanjo. Nad njim pa kleči Diego. Zakličem njegovo ime in stečem k njemu. Naenkrat se ozre k meni, njegov pogled je tako hladen, da me zmrazi po celem telesu, ugotovim, da sem naredila napako. Veliko napako.
Spomnim se Gabrielovih besed. »Imaš srečo, da sem moroi, če bi te vampir dobil živo…« Diegove oči so zazrte naravnost vame. Njegove roke so krvave in s konic prstov na tla kaplja temno rdeča kri. »Diego?« previdno vprašam. Njegove oči črno žarijo. Prav nič niso podobne Gabrielovim prijaznim modrim očem. Stopi negotov korak proti meni. Ustrašim se in se umaknem nazaj. V trenutku je pri meni. Sunkovito ga odrinem in se umaknem. »Nehaj!« zavpijem histerično. Bojim se ga. Najbrž vidi strah na mojem obrazu, zato se zdrzne. Izgleda prizadet, kot da sem ga jaz ranila bolj kot pajek, ki se je prej spravljal nanj. Hoče nekaj reči in odpre usta, a mu zmanjka moči. Počasi omahne na zasnežena tla, sneg okoli njega pa se obarva rdeče.

Diego

Beatrice. Znova in znova ponavljam njeno ime. Kako prestrašeno me je gledala. Kot, da sem navaden morilec. No pa saj v resnici sem, sam navaden ničvreden morilec brez časti. Njen zgroženi pogled. Zakaj? Zakaj moram vedno prizadeti vse ljudi, ki jih poznam?
»Diego?«
»Diego si živ?«
»Diego zbudi se!«
»Bea…«
Začutim tresljaje in odprem oči. Pred sabo vidim Beatrice, ki me trese za rame. Okoli sebe vidim kri. Polno krvi. Upam, da ni vsa moja. Pomoč bo prišla. To vem. Napisal sem pismo, kje se nahajava. Mrkiju. Gabriela ne smeš ubiti. Razumeš Mrki!? Razumeš!? Gabriel je njen. Gabriel je tudi moj. Moj brat. Vem, da me sovraži. Jaz ga ne sovražim, moja čustva do njega so otopela. Mrki razumeš? Prekliči kronanje, ni važno. Do nje ne smem gojiti čustev. Čez tri dni me bo sovražila. Hotela me bo ubiti. Kaj sem naredil? Znova odprem oči, svet je meglen. Izgubil sem preveč krvi. Kaj sem naredil?
»Pomoč bo prišla,« zašepetam v tišino. Tisa. Tisa ne! V temi zaslišim svoj krik. Krastača brezsrčna! Zbadljivka, ki mi je včasih prišla tako do živega. Zdaj sem ugotovil, da sem res. Res sem brez srca. To sovražim. Dočakal bom pomoč. Samo ne vem še ali živ.






Gabriel

Kozi rešetke padajo na tla tanke lise svetlobe. Zagrne jih senca. Dvignem glavo in pogledam k okencu. Na tla pred mano pade kos kruha. »Prišel si,« zašepetam in ga opazujem, kako se zmuzne skozi rešetke. Pobožam ga po glavi in Meltix zaprede. »Maščevala se bova, saj se še spomniš načrta?« mi šepne v mislih in se mi usede v naročje. Rane so se mi zacelile, bes pa se nikoli ne zaceli popolnoma. »Ubila bova Diega,« reče Meltix. Takrat se odprejo okovana vrata celice.
»Pridi!« zavpije stražar in mi na sredo celice vrže sveže obleke. Meltix smukne za mano. »Jutri bo kronanje,« doda in stopi v ječo. Obrnem se in ravno pravi čas še vidim Meltixa, ki se zmuzne na prostost skozi rešetke. Stražarju sledim po hodniku, do svojih soban. Vsa vrata so zastražena z vojaki v belih plaščih. To so pripadniki kraljeve bele garde. Pred mojimi vrati čaka Mrki, odet v bel plašč, ki je za njegovo ogromno postavo premajhen. »Pa si prišel do mesta, ki si si ga od nekdaj želel? Zdaj si že kar general bele garde kaj?« prhnem. Mrki me premeri s pogledom in me za komolec povleče v sobo. »Pripravi se… uživaj še svoj poslednji dan in naj ti na misel ne pride, da bi pobegnil.« Nato gre in zaloputne vrata. Zaslišim škrtanje ključa v ključavnici.

Mrki

Zaloputnem vrata in odidem po hodniku. Naslonim se na okensko polico in se zazrem v nebo. Jutri bo veliki dan. Končno bom zavladal Bloodstonu, kot pomočnik kralja Diega. Zaslišim skovik in kmalu zatem opazim ogromnega orla, ki leti proti meni. Ne, ni orel, sokol je in na nogo ima privezano pismo. Usede se na okensko polico in me pogleda z svojimi rumenimi očmi. Nagne glavo in pomežikne. Nežno ga primem za vrat in potegnem k sebi, nato pa mu z noge odvežem pismo. Razgrnem ga in takoj opazim Diegovo pisavo.

Dragi Mrki,

Načrt se je spremenil. Sam sem se spremenil. S seboj peljem tudi Gabrielovo dekle, Beatrice. Ker sem lažje poškodovan, se bo najin prihod podaljšal za kake tri dni. Sva na območju Psoljudov, severozahodno od Lednikov. Nekaj težav sva imela z Ledenimi ženami, zato bodite pozorni, da ne bodo izvedle nepričakovanega napada, sam iskreno mislim, da je ta zima prešibka za to in s tem ne bomo imeli težav. No, da preidem k bistvu, moja odločitev je, da Gabriela in Dimitrija ne bom usmrtil. Vseeno sta moja brata. Lahko ju pošlješ, kam, kjer ne bosta delala težav, usmrtili pa ju ne bomo. Upoštevaj navodila če ne… sam dobro veš, kaj se zgodi če me razjeziš...

Močno stisnem roke. Sokolu poči vrat. Zmečkano pismo skupaj z truplom sokola odvržem na dvorišče pod seboj. Diego ne ve, kaj se zgodi če rezjeziš mene.


Heloo še en del, pa pls comment kakšen se vam zdi razplet. Pa še en opomnik, čez 10 al 11? dni bo Božič in POČITNICE:heart: