Beatrice

Padam. Ravno takrat, ko priletim na trda tla, zakričim. Še napol v spanju se dvignem v sedeč položaj in si povlečem odejo do vratu. Spet te sanje. Sonce vzhaja in meglice se plazijo po tleh. Misli mi za hip uidejo k Gabrielu. Kaj zdaj počne? Me je pozabil? Zakaj me je zapustil? Zastavljam si vprašanja na katera ne vem odgovora. Čutim, da ob sebi rabim Piro, ona bi našla odgovore, ki jih jaz ne. Trdno zamižim in si jo poskušam predstavljati, a mi njena podoba počasi bledi iz spomina. Robovi se brišejo in za hip pozabim kakšen je bil njen nasmeh. Zdrznem se in ogledam v nebo. Pira, zavzdihnem in si odejo stisnem bližje srcu. Po licu mi spolzi solza. S pogledom oplazim spečega Diega na svoji desni in za hip oči mi za hip postanejo na njegovem spečem obrazu. Takole se zdi prav nedolžen, ko pa se bo zbudil… zaslišim skovik sove. Že tri dni je minilo od spopada z Pasjeljudi in včeraj je dolgo v noč pisal pismo, zato je najbrž zaspan. Spomnim se, kako je zažvižgal in kar iz nekje se je vzel sokol, na katerega je privezal pismo. Potem me je učil tako žvižgati, a mi ni uspelo. Mogoče mi bo pa danes, si rečem in poskusim. Nežno zažvižgam v jutro. Uspeva mi! Zažvižgam glasneje. Zaslišim skovikanje sove, ki mi odgovarja. Bližje je. Temne sence dreves me strašijo, njihove veje segajo visoko v nebo in njihovi obrisi se mi zdijo blizu, še posebej en, nato se iz oči v oči srečam z osmimi drobnimi pikicami, ki plešejo v daljavi. Zamežikam in priprem oči. Srce mi obstane, se je premaknil še bližje? Otresem z glavo in poprimem za ročaj noža, ki sem ga skrila pod odejo. Umirim se in trikrat globoko vdihnem, kot me je včeraj učil Diego. Vem, kam ciljati. »Najbolj boleči točki sta trebuh in vrat, saj sta zmeraj smrtni in boleči,« me je poučil Diego. »Kaj pa srce?« sem vprašala. Odkimal je in mi pojasnil, da je velika ovira bodalo zariniti skozi rebra. Seveda je to pojasnil na svoj, grob način, ki pa ga ne bom opisovala. Torej primem dolg nož in se pripravim, takrat pa se spomnim, da bi bilo bolje zbuditi Diega, za vsak slučaj. Še v sedečem položaju stegnem roko proti njemu in ga hočem stresti za ramo. Roka mi naenkrat obstane. Sence ni več. Zdrznem se, a kar naenkrat ugotovim, da ne morem premakniti roke. Kot, da mi je zamrznila. »Diego zbudi se!« zakričim, a iz mene ne pride noben zvok. Zajame me panika. Poskušam vstati a se ne morem premakniti. Nato v roki, v kateri držim nož začutim ostro bolečino. Neka sila mi razklene prste in nož zažvenketa na zamrznjenih tleh. Nato ga zagledam. Nekaj kar ne morem opisati z besedami. Stvor podoben pajku, natančneje ogromni suhi južini, z šestimi tankimi nogami se mi počasi približuje z leve. Počasi zaskovika, da mi vsa kri zaledni v žilah. Slišim škripanje nog ob stiku z zemljo. Ustavi se pred mano, a ker ne morem pogledati navzgor, vidim samo tanke noge, zarite v tla centimeter pred mano. Pira, naredi še kaj prostora zame, pomislim in zamižim. Ne, v resnici ne zamižim, saj se ne morem premakniti. Stvor se skloni in zdaj končno vidim njegovo glavo. Majhna je in vame gleda osem rdečih oči. Na ustnicah čutim njegovo sapo. Čisto previdno se skloni nad moj vrat. Konec je, pomislim. Ampak ni, stvor me samo povoha. Ker očitno ni zadovoljen z mojim vonjem se umakne in odide par korakov nazaj. Glavo skloni k tlom in obkroži najin tabor. Ustavi se pri…Diegu. Skloni se nadenj in ga povoha. Natančneje ovohava njegovo levo nogo, na kateri ima obroček. Tokrat se ne umakne, ampak razpre svoja usta. Iz njih pride tanka bela nit, ki počasi razpre obroček, ki ga pajek pogoltne. Stvor čudno zaskovika. To torej ni bila sova… Pajek iztegne nogo in z njo počasi ovije Diega, noga se mu sama od sebe podaljša in ukrivi. Diega nežno dvigne s tal in ga ustavi kak meter nad tlemi. Diego je negiben. Nato pa vidim bodico, ki jo pajek počasi iztegne iz zadka »Diego ne!« poskušam zavpiti a nič. Očitno sem prisiljena le k opazovanju. Takrat pa Diego nenadoma odpre oči in brcne v pajkovo glavo. Zaslišim skovik. Stvorova moč za hip popusti. »Diego beži, tebe hoče!« zavpijem. Pajek se zazre vame z osmimi očmi in spet se ne morem premikati. »Prekleto dobro vidim, da hoče mene!« zavpije Diego poskuša seči po bodalu. Zabode ga pajku v nogo, da ta znova zaskovika. »Ne glej ga v oči!« kriknem in si z roko zakrijem oči. Diego stori enako, a je prepočasen, pajek ga z nogo pritisne ob tla, nato pa ga dvigne in ga pogleda. Diego se upira, nato pa podleže vplivu . Pajek ga spet ovije z dvema nogama i ga stisne. Zaslišim čudno pokanje. Zgroženo ugotovim, da spominja na pokanje kosti. »DIEGO!« zavpijem in se poženem na pajka. Ubila ga bom! Ta me niti ne pogleda, se me otrese in me brcne nazaj na tla. Z glavo priletim ob nekaj trdega. Moj svet zagrne tema.

Čez nekaj trenutkov se omotično poberem s tal, a nimam moči za kaj več. Takrat se spomnim, kaj se je zgodilo. Nočem videti prizora pred seboj. Diego… Zamižim. Ne, če je živ mu moram pomagati si rečem in se počasi skobacam na noge. Svet okoli mene se vrti. Ne more še on oditi, ne more. Ne še on. Opotečem se na sredo jase. Kri je vsepovsod in maže snežno bel sneg. Počasi izgubljam upanje. Zamižim, prav prisiliti se moram, da dvignem glavo. Ko preštejem do štiri odprem oči.
Evo še en del, aja pa še tko 12 dni do Božiča jejjj <3 (sam tko za opomnik) Pa ENA VELIKA ZAHVALA VSEM TISTIM, KI SPREMLJATE (in eni od vas puščajo najboljše komentarčke) MOJO ZGODBO PREDVSEM PA 123EVI, WANDINAT, CREATIVEGIRL IN HEART. res ste super in brez vas bi najbrž že obupala. Neskončnokrat hvala my pookies