Beatrice
Še zmeraj sama sedim za mizo, Gabriela in Diega ni nikjer. Pira ki je za mano položi roke na naslonjalo stola in nestrpno tapka z nogo po tleh. Pomembni plemiči, diplomati in vojaki so začeli gledati drug drugega v negotovosti. Njihove oči bežijo proti vratom, edinemu izhodu v dvorani. Nenadoma pa na oder privihra general v belem plašču in v polni vojaški opremi, njegova črna uniforma pa odbija svetlobo sveč, ki gorijo v prostoru. Njihovi plameni plešejo po stenah in na njih puščajo čudne sence. Generalov obraz je prazen, toda v njegovih očeh je nekaj temačnega. »Dobrodošli vsi na kronanju!« zavpije in z rokami zaobjame celotno dvorano. Iz nje se zaslišijo glasovi: »Kje je Diego? Kje je njegovo veličanstvo Gabriel?« Piro zaskrbljeno vprašam kdo je ta možak. »General Mrki,« mi odgovori in se občudujoče zazre vanj. »Pomirite se, malo sta se zadržala, takoj bosta tu, a ne samo ta dva, kar vsi trije!« vzklikne in med množico vzvalovi val navdušenja. »Vsi trije? Kaj so rešili Dimitrija?« Požrem slino, če je rešil Dimitrija je moral na naš grad. Upam, da so jo naši slabo odnesli. Takrat pa v dvorano pridejo v belo oblečeni vojaki, zmoti me to, da imajo vsi podobne obraze. Z grozo ugotovim, da so vsi enaki. »Hej kaj pa…?« hočem vprašati Piro a na ramenih začutim težko dlan, ki me pritisne na stol. Za mano ne stoji Pira temveč velik moški. Otrpnem ko se mi moški nasmehne. »Z veseljem sem se ti pomagal preoblačiti,« reče opolzko in z pogledom zdrsne v moj dekolte. »Kaj si naredil s spletično!?« vprašam in poskušam vstati. »Spletične nikoli ni bilo,« se zakrohota in v trenutku se njegov obraz spremeni v spletičninega. »Res me nikoli ni bilo,« reče v visokim ženskim glasom in me močno potisne nazaj na stol. Ozrem se po dvorani in opazim, da je med množico polno ljudi z enakimi obrazi. Zgrozim se. Takrat Mrki na odru z nogo potolče po tleh. »Tišina!« zavpije in pomigne stražarjem ob vratih. Spomnim se nekega drugega dogodka v neki drugi dvorani. Preteklost se ponavlja, pomislim. Stražar na oder privleče nekoga, ki ima na glavi vrečo, roke pa zvezane za hrbtom. Joj Gabriel, kaj ti bodo naredili, pomislim in se ugriznem v ustnico. Izdal me je, izdal je moje srce in odšel. Nič ne smem več čutiti do njega, si zapovem in se zazrem naravnost vanj. Takrat Mrki stopi do postave in ji z glave potegne vrečo. Osuplo zajamem dih.


»Diego!« zakričim na ves glas, ko ga zagledam tako klečečega na odru. Pogleda me in njegovi vranje črni razmršeni črni lasje mu padajo na oči. Njegov pogled je besen in ko z njim ošine Mrkija se ta zdrzne . »Kaj delate!« zavpijem, a mi dlan zakrije usta. Moja spletična, ki je, kot sem malo prej ugotovila, pravzaprav velik moški mi tišči roko na obraz. Ugriznem ga a prijema ne popusti. V udtih začutim kovinski okus po krvi. General Mrki se preteče približa Diegu in z zvitim nasmeškom reče: »Kdo te je zdaj pretental ha kralj? Ne ti, ne tvoja brata ne boste nikoli sedeli na tem prestolu,« vzklikne in z roko v dolgem loku zamahne čez dvorano. »NIKOLI!« zarjuje in se zasmeji. Kmalu mu pritegnejo še drugi Obrazniki in celo dvorano stresa smeh. Enak smeh. Enakega tona. To je Mrkijev smeh, pomnožen s sto. Takrat pa na oder pripeljejo še eno postavo in jo porinejo poleg Diega. Tudi njej snamejo kapuco z glave. Široko odprem oči, pred mano je namreč Gabriel in ni v najboljšem stanju. Srce se mi trga ob pogledu nanj. Ampak kaj me ni ravno on prevaral? Mrki se razkorači pred njimi in zavpije: »Glejte zdaj svoja prestolonaslednika kako klečita pred vami prešibka za upor. Oba sta navadna bedaka, ki ne premoreta niti toliko moči, da bi se pošteno borila z našimi sovražniki in razširila kraljestvo! Kaj nam bodo taki ljudje? Nič! Čisto nič! Zato dragi moji bom jaz prevzel oblast in porazil vsa bitja, ki se nam bodo uprla! Enega za drugim si bomo priborili ozemlje Ledenih žena, Psoljudov in kdor se nam bo postavil na pot, si bo sam zapisal svojo usodo!« Takrat pa se Gabriel otrese stražarjev in stopi pred Mrkija. »Norec stari nihče te ne bo poslušal! Ne moreš se kar tako znebiti vseh treh dedičev kralja! Čeprav si eden najbrž zasluži smrt,« prhne in se sovražno ozre k Diegu. Ta ga prav nič bolj prijazno ne pogleda. Mrki namršči obrvi, kot da so ga zmotili sredi globokega razmišljanja in se zazre v daljavo. Takrat v Gabrielov obraz prileti pest pod katero se ta znova sesede na tla. »Kako si neumen,« mu sikne Mrki na uho in nadaljuje proti občinstvu. »Oblast lahko prevzamem tako, da se znebim vseh zakonitih naslednikov!« »Tukaj pa sva samo dva!« sikne Gabriel in pljune na tla. Diego ga svareče pogleda. Vidim premik njegovih ustnic, ki nekaj zašepetajo Gabrielu, ta prebledi. »Pa sta res samo dva?« vpraša Mrki. »Seveda bi bila samo dva, če ne bi prosil mojega dobrega prijatelja za pomoč,« reče in takrat na oder stopi moj oče.


Evo evo še en del<3 upam, da ste zdovoljni haha, ker postaja napeto pa še enkrat hvala vsem, ki prebirate tole, pač jaz ne vem kako se vam da...pa potem vsakič še kaj komentirate. Ja pravi cukrčki ste no PA VESEL BOŽIČ NE? Upam, da dobite veliko daril haha<333333333333333333333333333333333333333