Opazujem tega človeka pred sabo in ne morem verjeti, da je ta pošast moj oče. To se nekako ne sklada z logiko. Ne morem verjeti, da za sabo vodi v verige vklenjenega fanta, ki sem ga videla takrat, v našem gradu. Fant je resnično podoben Gabrielu a zanj bi lahko rekla, da je videl že boljše čase. »Dimitrij!« zarjove Gabriel in se hoče znova izruvati stražarjem. Tokrat mu ne uspe in z licem ga potisnejo na tla. Množica vzdrhti in nekdo zavpije: »To ni pravici z zakonom!« Trenutek zatem se tisti, ki si je drznil vpiti, že zgrudi na tla preboden s sulico Obraznika, ki stoji za njim. Njegova žena zavpije ko jo po obrazu pošprica kri. Srce mi bije vse hitreje. Takrat pa Diego mahne stražarja po obrazu in se zapodi k Dimitriju. Stražar pade na tla in obleži. Ko Diego skoraj že doseže svojega brata, moj oče iz nožnice potegne dolg ukrivljen meč, ki ga sam imenuje Krvavi lesk, ostudno ime, če mene vprašate. Pomoli ga pred Diega in ta se je primoran ustaviti meter pred bratom. »Vsaj njega spustite otrok je še,« zarenči in poskuša obstopiti smrtonosno rezilo. Na očetovem obrazu ujamem nasmeh. Diego uvidi, da pri njem prijazna beseda ne bo obrodila sadov, zato se obrne k množici in hoče nekaj reči, a kar naenkrat se izza njega oglasi Dimitrij, ki nagovori ljudi. »Kaj boste res dovolili, da pred vašimi očmi oblast zavzame baraba, ki je hinavsko prelisičila vse in se spečala z našim najhujšim sovražnikom?« pomigne na mojega očeta. »Sovražnikom, ki me je na svojem dvoru mučil, me žgal in prisilil k stradanju in to vse samo za lastno zabavo? Še naslajal se je ob mojem trpljenju!« Glas se mu zlomi. »Kaj boste mirno gledali kako nas bo vse pobil?« Zdaj mu po licih tečejo solze. »Boste res pustili, da…« Takrat mu skozi prsi pogleda konica meča. »Dovolj!« zarjuje oče in povleče meč iz Dimitrijevega hrbta. Zasliši se grozen zvok. Kapljice krvi se zasvetijo v zahajajočem soncu. Občutim, kot, da se je čas ustavil in otopelo opazujem kako Dimitrij klecne in počasi pade na tla. Tam negibno obleži. Nato je dog trenutek samo tišina, ki preplavi dvorano. Naenkrat pa množica ponori in na moji levi nastane pretep. Dvorana v nekaj minutah postane klavnica. Ljudje se teptajo in bežijo pred Obrazniki, ki so iz ogrinjal potegnili ostra rezila. Nekateri, ki zberejo dovolj poguma se jim uprejo. Z kotičkom očesa opazim, kako se Gabriel vrže k Dimitriju z upanjem, da bi ga lahko zaščitil. Diego pa je v tej zmešnjavi, ki je nastala spravil svoja stražarja na tla. Za en sam droben trenutek se srečava s pogledi, nato pa se znova posveti nasprotnikom. Takrat začutim, da je prijem moje spletične že nekaj časa nazaj popustil, zato se omotično dvignem stola in se poskušam prebiti do odra. Vse okoli mene se vrti in podzavestno stopam čez trupla padlih. Kri se steka v kanale namenjene za vodo. Nekdo me povleče, da se za las izognem nožu, ki je bil namenjen mojemu vratu. Ozrem se za rešiteljem in vidim, da je to ta mlad stražar, ki me je pospremil do gradu. Na obrazu se mu riše smrten strah a vseeno še zbere moč in mi nakloni skremžen pogled. Potegne me za roko, najbrž me hoče spraviti stran od tod a se mu iztrgam in rinem naprej. Moram priti do njega. Ne vem več do koga. Mojega očeta ni več na odru. S pogledom sledim postavi Mrkija, ki nad glavo vihti meč in seka po delih nasprotnikov. Vidim Gabriela, ki počasi vstane od brata in se z besom in solzami v očeh zazre v hrbet Diega, ki se ravnokar bojuje z Mrkijem. S tal pobere bodalo in se počasi približa Diegu za hrbet, napadel bo Mrkija, pomislim. Takrat pa se zavem, da njegova tarča ni Mrki.