Diego


Že dan ježe imam za seboj in moram priznati, da moj hrbet ni več navajen hitrega premikanja vranca pod mano. Rama me neznosno boli zaradi vboda, ki mi ga je zadal Gabriel in zato z desno roko komaj še držim vajeti. Ko me je brat krvavečega pustil na dvorišču sem znova preiskal in obhodil vse a Beatrice še zmeraj nisem našel. Nazadnje sem jo videl pred seboj takrat, ko je tekla k meni in kričala »Ne!« To me je rešilo saj se Gabrielov nož ni zaril v moj hrbet. Ko sem nekako sestavil skupaj, da je bil na kronanju tudi Beatricin oče se je vse povezalo. Posvetilo se mi je kje je in še zdaj se preklinjam, da se že prej nisem odpravil na pot. Kaj če se ji bo kaj zgodilo. Zaskrbljen se zazrem v daljavo in vidim Mertovaški grad, ki se ponosno vzpenja nad visoke vrhove dreves in premišljujem o noči, ki sva jo preživela preden se je zgodil ta pokol. Ko sem stopil v njeno sobo sem v njenih očeh najprej zaznal strah nato jezo nazadnje pa sem videl bodalo s katerim me je hotela zabosti, misleč, da sem Gabriel. Porezala mi je ravno tisto ramo v katero me je včeraj zabodel tudi moj brat. Kakšno naključje. Nato me je prepoznala in mi jokajoč povedala kaj ji je storil Gabriel. Tega ne verjamem, nikoli je ne bi tako prizadel. Nikogar ni maral prizadeti že kot otrok. Sploh pa ne nje. Najbrž je za vse to kriv Mrki, če bo šlo vse po planu ne bom nikoli izvedel. V moji glavi tli tiha želja, da bi jo ugrabil iz rok njenega očeta ter z njo zbežal nekam na varno, kjer bi lahko živela do konca svojih dni, a vem, da to ni mogoče. Le pripovedke za majhne otroke se končajo tako. Ta zgodba bo imela najbrž nesrečen konec, kaj pa vem. Prepustil se bom usodi. Samo Beatrice moram spraviti z gradu na varno potem pa naj se sama odloči kako naprej. V njenih očeh vidim, da še zmeraj ljubi Gabriela čeprav tega ne prizna. Vem, da ima rada tudi mene a se zavedam, da je nisem vreden, saj sem v življenju storil veliko prehudih stvari. Za večino od teh sta kriva Mrki in moj oče, a za vse ju ne bom obtoževal. Tudi jaz mam krvave roke in tega se zavedam. Ampak še zmeraj ne morem pozabiti občutka kako me je v tisti noči stisnila k sebi in nežno jokala v mojem naročju. Mojega strahu, da v njeni sobi prej ni bil Gabriel temveč nekdo drug-najbrž spet Mrki, ki si je nadel njegov obraz, ni zaznala. Ko pomislim na to, kako je z rokami prijela moj obraz in me poljubila mi začne srce hitreje biti. Mislim, da je bilo del tega tudi jeza in to, da je hotela prizadeti Gabriela, a vseeno upam, da je bilo v tem dejanju nekaj ljubezni. Zaprem oči, nehati moram misliti na tisto noč. Ampak ne morem, ko v mislih začutim dotik njene svilene kože ob mojo, strastne poljube… Trdno zamižim, rešil jo bom. Skočim s konja in se še tistih nekaj metrov, ki me ločijo od gradu podam peš.

Hejjj kako smo kej? Pa pls kakšen komentarček<333333333