Beatrice
Diega ni več, Gabriel me je razočaral in svoje srce izročil drugi, nikogar več nimam. Hlipam v kolena in čutim, kako moje solze močijo blago svilenega krila. Sovražim vse! Sovražim Gabriela! Sovražim Diega! Ne bi smel kar umreti! Gabriel pa…on je drugačna zgodba. Njega ljubim, to čutim, čeprav sem si to čustvo zakopala globoko v srcu. Ljubim njegov nasmeh, dotik njegovih ustnic na mojih, njegove oči, ki so me razumele bolj kot me je kdorkoli poprej. Povzpnem se po stopnicah stolpa in kmalu pridem na sam vrh. Potem pa je tu še Diego… čeprav si nerada priznam mi je prirasel k srcu in no, tudi njega ljubim. Ampak zdaj ga ni več in jaz sem kriva za vse to. Jaz sem med brata zasejala sovraštvo in spor. Glavo naslonim v naročje in hlipam. Naenkrat pa dvignem pogled in se zazrem v noč, ki se je naredila. Vem, kaj moram storiti. Moje srce je prazno in na tem svetu ni nikogar več, ki bi ga ljubila. Previdno se približam robu stolpiča in pogledam dol. Visoko je, tako zelo je visoko, da bi bil padec dol usoden. Previdno stopim na rob in vdihnem. V daljavi zaslišim kukavico in šumenje reke. Noč je težka in hladna. Zaprem oči in…takrat pa me po roki podreza nekaj mehkega. Hitro se pripravim, da bom to reč brcnila kdove kam ko naenkrat ob sebi zagledam… »Meltix!« kriknem in stopim stran od roba pretresena nad tem, kar sem hotela ravnokar narediti. Meltixa potegnem v objem in mu nos zarinem v topel črn kožuh in vdihujem njegov domač poznan vonj. Milo zamijavka in se stisne k meni. »Kje si bil ves ta čas!? Tako me je skrbelo zate!« kriknem in si ga prižamem k prsim. Najbrž se je potikal naokrog in nam sledil, si odgovorim in ga počoham po glavi. Ko nekaj minut takole objeta sediva na tleh, se počasi vstanem in se napotim k vratom, ki vodijo v notranjost stolpa. Meltix mi sledi. Primem za ročaj in povlečem. Lesena težka vrata se ne odprejo. Poskusim še enkrat in poskušam ostati mirna. Ne gre. Zapahnjena so od znotraj. Meltix se mi približa in se mi podrgne ob nogo. Zmrazi me po celem telesu. Nežno ga odrinem na stran. »Kako si prišel gor?« vprašam v praznino noči in se zazrem v mačkona, ki sedi na robu stolpa in si mirno liže taco. Zamijavka in me pogleda. Kaj pa vendar misliš Beatrice? Da bo maček zapahnil vrata? Se okaram in pogledam proti kamnitemu robu stolpa. Vdihnem in se sklonim, da bi preverila če je spodaj kakšno okno skozi katerega bi lahko zlezla v notranjost. Napnem oči in res pod sabo zagledam okno, ravno dovolj veliko, da bi se dalo skočiti notri. Zamotena z odpiranjem okna ne opazim, da se Meltix za mano čudno zvije in trd pade na tla. Nato se počasi začne spreminjati, najprej se mu tace podaljšajo, rep izgine in čisto na koncu za mano leži postava, ki se počasi vstane. Stegnem roko, da bi se oprla ob naoknice in končno odprla okno, ko od zadaj začutim močan sunek. Zdrsnem, popustim prijem in omahnem v praznino noči. Na robu stolpiča stoji dekle z vranje črnimi lasmi in rdečimi očmi, ki se mi smehlja.

Vaš odziv