Gozd ni več gozd.
Ne tisti, ki ga poznaš. Zrak je težji, kot da bi dihal skozi vodo. Drevesa niso samo visoka, zdaj se premikajo. Ne kot v vetru. Ampak kot bitja, ki ti sledijo, ko se ne oziraš.

Rina se dvigne s tal. Okrog nje ni več svetlobe. Ni ne dneva ne noči. Samo sivina, megla in ritem nekega nevidnega srca, ki bije nekje daleč pod njenimi nogami.

Njene roke so umazane. Ampak ne z zemljo toda z bleščečim pepelom, ki se sveti kot zlato. Dotakne se ga in v trenutku, ko se prah prilepi na kožo, jo zaboli v sencih. Slika. Ni njena. Spomin, ki ni njen.



Deček. Star komaj osem, morda devet let.
Bleda koža, kot da ni nikoli stopil na sonce. Rjavi, razmršeni lasje, v njih zataknjen svetleč list. Njegove oči so temne, ogromne in polne nečesa starodavnega.
Oblečen je v dolgo, ohlapno sivo tuniko, skoraj preveliko zanj. Na njenem rokavu trije prepleteni krogi.
Hodi počasi, v globino gozda.
Nenadoma se ustavi, zajoče in zakriči.
Toda njegov krik ni otroški, je grozljiv, preglobok, kot da prihaja iz tisočih ust hkrati.
In potem....izgine. Kot da ga je gozd pogoltnil.



Rina se odmakne, prestrašena. Srce ji divja. Nekaj znotraj nje jo vleče naprej. A vsak korak zveni preglasno. Vsak šum zveni kot kričanje.

Med drevesi zagleda nekaj nenavadnega.
Figura, na pol skrita za debelim deblom. Bleda koža, dolgi temni lasje, oči kot ogledala.
Ni človek. A vseeno… preveč podoben, da bi bila mirna.
Ne premika ust, a Rina sliši misel v svoji glavi.

Zdaj si tukaj. Torej si izbrana. Telo se bo upiralo, a pot je začeta.

Nima časa reagirati. Zemlja se odpre in pade.



Padla je globoko. Prehitro. Zrak se spremeni v svetlobo, svetloba v kričanje, kričanje v vodo. Pristane v jezeru, črnem in mirnem. Nad sabo nebo, ki to ni. Zvezde so postavljene v znak. Krog, razbit na tri dele.

Ko pride do obale, tam stoji punca.

Elai, šestnajstletno dekle ostrega pogleda in brazgotin, ki jih nosi kot orožje, je bila visoka, suha in nevarno tiha, kot nekdo, ki je preživel preveč, da bi še verjel v varnost.

Drži meč. Star, zamazan, a nevaren.
Njeno ime je Elai.


"Govorila boš šele, ko boš znala gledat, ne buljit", reče hladno. Rina niti ne poskuša odgovorit.

Elai gre naprej. Rina sledi.



Premikata se skozi gosto meglo, ki se ju skuša dotakniti. Drevesa se odmikajo kot bi čutila prisotnost Elai. Na poti se pojavijo bitja, sestavljena iz pepela in korenin. Nimajo oči, a kričijo jezike, ki jih Rina čuti, ne sliši.

Če greš naprej, izgubiš ime.
Če se obrneš, izgubiš telo.

Elai ne okleva. Samo gre.
Rina čuti, da če se ustavi, bo ostala tu. Zamrznjena v misli, ki ni njena.



Sredi poti je truplo.
Ne razpada. Samo… ustavljeno.
Na njem ista jakna, kot jo nosi Rina.
Njeno srce za trenutek neha utripati. Kaj to pomeni?

"To si lahko ti. Če dvomiš", reče Elai, ne da bi se obrnila. In gre naprej.



Prideta na jaso. Zemlja razpoka.
Iz nje vstane bitje, ogromno, sestavljeno iz mesa in kamna. Tri glave, brez oči.
Vsaka spregovori z notranjim glasom.

Kaj si?
Zakaj še obstajaš?
Bi zamenjala življenje za pot?

Rina želi odgovoriti, a jezik ji zamrzne. Simboli se začnejo risati po njeni koži. Svetleči, premikajoči, živi.
Elai naredi korak nazaj. Zdi se prestrašena.

"To si morala sprožiti ti", reče tiho.




V trenutku nebo poči. Gozd zagori v modrem ognju, ki ne gori, ampak preoblikuje vse.
Bitja bežijo. Zemlja se ziba. Rina izgubi ravnotežje.

Ko znova pogleda, je Elai… izginila.
Ne ostane ji niti sled.

Rina pade na kolena. Srce še vedno bije, a drugače.
Simboli na njeni koži počasi zbledijo.
Ampak zdaj ve.

Nekaj se je prebudilo.
Gozd jo je priznal.

In igra se je šele začela.