Strah se mi je razširil po vseh delih mojega telesa. Ko sem stopala za moškim sem opazila, da je tudi on nekoliko prestrašen. Je vedel, da se mi bliža smrt? Nisem ga mogla vprašati zaradi uroka tišine, ki ga je izvedel nad mano. Izgubljen dar govora me je vedno bolj dražil. Toliko vprašanj sem imela... In nobenega odgovora. Vedno bližje sem bila dvorcu vedno bolj gromozanski se mi je zdel. Logično... Vendar ta je bil res gromozanski. In staršen. Najraje bi pobegnila a sem bila preutrujena. Moški je tiho potrkal po ogromnih lesenih vratih na katerem so se videle globoke praske. Kot bi želela v dvorec udreti gromozanska mačka. Tako mišljenje mi ni prav nič pomagalo pri preganjanju strahu. Vrata je odprla stara, koščena ženska. Prva oseba v te noči, ki sem si jo lahko ogledala pod lučjo. Imela je sivkaste mišje lase spete v strogo počesano figo. Njene ledeni modre oči so me strogo premerile nato pa je nekaj zamarmrala moškemu, ki se je ob njenih besedah nelagodno stresel. Domnevala sem, da to ni dober znak a naju je vseeno spustila v notranjost dvorca. Moram priznati, da je bil lepši, in prijetnejši kot njegova zunanjost. Tla so bila iz lesketajočega marmorja in stene iz belega kamna. Pred nami se je raztezal dolg, širok hodnik kateremu ni bilo konca. Ob vsaki strani so se raztezale stopnice, ki so vodile v zgornje nadstropje. Ko smo prišli v zgornje nadstropje smo se ustavili pred kovinskimi vrati. Moja smrtna soba. Juhuhu... Ženska je odprla vrata. Zagledala sem preprosto opremljeno učilnico. Namesto stolov so bile lesene klopi in mize so bile veliko večje kot navadne. Za mizo, ki je bila posvečena učitelju so sedeli trije ljudje. Majhna, mlada ženska, visok mišičnjak in starec katerega je bilo tezko opisati. Vsi so me pričakajoče opazovali.
"Dober večer, Loti."
Mi je brez najmanjšega nasmeška na obrazu rekla ženska. Super, zaveda se moje usode... Smrt. Nisem ji mogla odgovoriti zaradi uroka. Mišičnjak ne nekaj zamrmral in spet sem dobila dar govora.
"Ž-ž-živjo..."
Sem zamrmrala. Vesela sem bila, da sem spet lahko govorila.
"Torej... Tukaj si zato, da nam pokažeš svojo moč... ali dar... Karkoli pač."
Je nadaljevala ženske in pregledala papirje, ki jih je držala v svojih rokah. Prikimala sem. Začutila sem kako se mi je v grlu naredil cmok.
"Izvoli..."
Je rekel starec in z roko nakazal name. Vprašujoče sem pogledala od enega do drugega.
"N-n-ne razumem..."
Sem tiho zajecljala. Mišičnjak je povzdignil obrv.
"Torej..."
"Ne! Uredu je... Razumem!
Sem mu skočila v besedo še preden bi omenil smrt. Iztegnila sem roke. Vijolično so se mi zasvetlikale. Čudno... Vedela sem, da imam moči a nikoli jih še nisem uporabljala. Nato je vijolična svetloba izginila in... nič. Kot kakšen bedak sem napenjala svoje roke vendar ni uspelo. Nekdo me je prijel za roke ter me izvlekel iz učilnice. Bil je moški, ki me je ugrabil. Imel je ravne črne lase, strupeno zelene oči in bil je srednjih let.
"Kaj se dogaja?"
Sem ga zmedeno vprašala.
"Ni časa za razlago."
Potegnil me je za roko ter me odvlekel po hodniku v klet. Ustavil se je pred lesenimi vrati ter nekaj zamrmral. Vrata so se počasi odprla. Porinil me je v sobo in zaklenil vrata.
"Hej!!!! Spusti me!"
Sem zakričala. Močno sem udarjala po vratih a se niso niti zatresla.
"Nič ne mores narediti."
Sem slišala fantovski glas v odzadju. Silovito sem se obrnila in zagledala ljubkega fanta z zlatimi lasmi in sivimi vendar toplimi očmi. Obupano sem ga pogledala.
"Mrtva sva!"
Sem izdavila in se vsedla na mrzla tla. Skomignil je.
"Ne skrbi... Nekdo naju bo rešil."
Je zašepetal. Prikimala sem. V oči so se mi prikradle solze. Ni bilo dovolj, da sta mami in oči izgubila že enega otroka?!