»Žal mi je. Teta me ni spustila,« je zasopihano rekel Yuki, ko je prišel do mene. Saj res! Nisem vam povedala. Yuki živi s svojo teto. Njegovi starši naj ne bi bili sposobni skrbeti zanj ali nekaj takega. Nekaj časa je še globoko dihal, nato pa je pokončno vstal in vprašal:
»Greva?« Nisem morala govoriti, zato sem le pokimala. Gledala sem nekam proti svojim čevljem. Hodila sva po pločniku in nisva skoraj nič govorila. Občutek sem imela, kot da je parkrat hotel nekaj reči, saj je parkrat odprl usta. A jih je kmalu nazaj zaprl. Molče sva hodila in hodila in hodila in hodila in…no, saj razumete. Končno sva prišla do kavarne. Nad vrati se je bleščal zelen neonski znak, ki je pravil The tea room. In pod njim še A place where coffee is at home. Vstopila sva skozi drsna vrata. Notranjost te kavarne mi je bila res zelo zanimiva. V večini je bila narejena iz lesa. Nekaj delcev sten je bilo zelenih Mize so bile narejene predvsem za enega do tri ljudi. Na vsaki mizi je stala majhna roža ali kaktus. Ves prostor je dišal po lesu. In po kavi, piškotih in…vroči čokoladi. Ne vem zakaj, ampak kar naenkrat sem hotela vročo čokolado. Prišla sva do pulta, kjer naju je pozdravila prijazna natakarica. Kar skočila je izpod pulta.
»Oprosti ljubčka. Samo popravljala sem nekaj. Kaj bosta?« je rekla in si v koritu umila roke. Yuki ni rekel nič. Verjetno je čakal, da jaz naročim prva. Morda bi bilo bolje, da on prvi naroči, sem pomislila. Tako smo se znašli v neprijetni tišini. Zakaj ne naroči!? Sem se v mislih jezila nanj. Bilo mi je dovolj. Nežno sem ga brcnila v čevelj in končno se je zbistril.
»Em, črno kavo, prosim,« je končno izrekel. Natakarica je zamišljeno pokimala in se obrnila še proti k meni.
»Vroča čokolada, prosim.«
»Navadno, belo ali kokosovo?« je še vprašala in si na listek vse zapisala.
»Navadno,« sem tiho rekla. Ne vem čisto točno, kaj trenutno jedo (ali pijejo) priljubljeni ljudje. Verjetno kavo. Ampak jaz ne pijem kave. Še posebej temne kave ne. Preveč je grenka. Enkrat sem jo poskusila in nikoli več. Ogabno.
»Kar sedita ljubčka,« je dodala in odšla proti avtomatu. Sedla sva k mizi v kotu. Na sredini je imela majhen cvetoči kaktus. Bil je tako prisrčen. Poleg njega pa je bil krožniček za cigarete z napisom Don't smoke, Drink coffee. Tega ne potrebujem. Jaz ne kadim. Za Yukija mislim, da ne kadi. Če bi enako vprašali Anito tega ne bi skrivala. Najprej bi rekla, da ja. Nato bi vprašala še tebe. In tvoj odgovor bi bil odvisen od tvojega odnosa z njo. Kakorkoli. Natakarica nama je po nekaj minutah čakanja prinesla naročilo. Minute so bile nerodne. Tako kot na poti do kavarne je Yuki strmel samo nekam v tla. Verjetno je hotel kaj reči. A je zopet zaprl usta. Saj bi jaz kaj rekla a bi neumno izpadlo. Končno sem pred sabo dobila tisto vročo čokolado, da sem se lahko z nečem zaposlila. Najprej sem jo dobro premešala in jo nato z žlico nesla v usta. Bila je božanska. Ravno prav sladka. V petih minutah sem jo pojedla do konca. Yuki pa je še mešal tisto svojo kavo. Če bi lahko bi mu rekla, da se bo shladila. A bi zvenela, kot kakšna mami. Končno jo je začel zares počasi srkati. Zmanjkovalo mi je potrpljenja. A me je bolj, kot to motilo, da je izgledal res zdolgočaseno. Sem jaz kriva za to? Sem jez tako dolgočasna? Končno je spil še zadnji požirek. Nato sva šla do pulta, kjer je plačal. Dal je veliko denarja. Kot sem prav videla…25 funtov?! Za toliko denarja bi dobil skoraj 30 poceni lakov za nohte. Sem jaz kriva? Kot vem, temna kava stane veliko manj kot vroča čokolada. Sem mu ravnokar odštela 20 funtov? Ne! Tega res nisem hotela. Končno sva se pobrala iz te kavarne. Počutila sem se krivo. Morala sem mu nekaj reči.
»Em. Hvala.« Hvala? Si resna Rose? Bolj se potrudi!
»Ni zakaj,« je odgovoril Yuki in malo zardel. Še bolj mu je nerodno, kot meni.
»Koliko denarja si dal?« Rose!! Vse si uničila. Nisem morala verjeti. Uničila sem vzdušje, ki se bi lahko začelo.
»Ne. Saj ni bilo toliko,« mi je odgovoril. A jaz sem morala še kar nadaljevati z uničevanjem vzdušja:
»Malo? Dal si vsaj 25 funtov!« Skoraj sem vpila nanj. Končno sem pritegnila njegovo pozornost. Končno me je pogledal v oči.
»A-a-ali je bila vroča čokolada tako draga,« sem ga pogledala s skesanim pogledom. Nikoli ne jecljam. Zakaj sem potem pred njim.
»Em. Ne. Kava je bila dražja. Precej čudno, kajne?« je rekel in se živčno nasmehnil. Videla sem kako se je ugriznil v ustnico. Vedela sem, da je lagal. A nisem ničesar rekla. Samo plitko sem dihala. Končno sva prišla do internata. In prisežem, da je v tistem trenutku zapihal hladen veter in razmršil Yukijeve črne lase in padli so mu na njegove oči. Zavedela sem se, da je bil trenutek po tem, ko jih je odmaknil iz oči, prvi ko sem ga pogledala v oči. Imel je res temno rjave. Skoraj črne oči. A sem vseeno lahko razlikovala zenico od šarenice. In zakaj ima lepše trepalnice kot jaz? Res ne vem kako teh podrobnosti prej nisem opazila. Morda zaradi očal, ki jih nosi med poukom. Morda zaradi njegovih las. Morda pa ker si nikoli nisem niti drznila pogledati v njegove oči. Dekleta me razumete. Ko govoriš z njim ga ne gledaš v oči. Ampak nekam tja v tla in razmišljaš o tem, če šolske čistilke sploh kaj delajo. Zakaj spet razmišljam o tleh? To je čudno. Včasih se počutim, kot da imam ADHD. Stop! Nehaj razmišljati o stvareh, ki niso povezane s trenutno situacijo? Sem čudna? Se to dogaja tudi tebi, dragi bralec? Kakorkoli. Izgledalo je, kot da se je tudi Yuki zamislil. Pogled mu je obstal na mojih čevljih. Precej nerodno. Jaz sem bila na vrsti, da kaj rečem. In za Yukija sem se seveda opogumila.
»Em. Hvala!« sem rekla in se mu nasmehnila. Yuki pa mi je pokimal in mi odprl vrata internata.

*b*Lp VročaMačka*b*