Hej, družba. Nekaj časa nisem pisala zgodbe. Em ti podatki so izmišljeni, mislim Domžale res obstajajo in v Domžalah je tudi gimnazija, ampak tale tukaj je izmišljena. Tudi internat je izmišljen. Lep pozdrav!
KATTIE DONN
V Sloveniji je kar fajn. Imamo sicer manjšo sobo, tukaj imamo samo 2 pograda in kopalnico. A tudi to je super. Seveda sta ti dve sobi ločeni.
Živimo v internatu, čez cesto pa je šola. In tako je, kot je rekel Jack: Brian se je res teleportiral sem. Tukaj vstajamo ob po osmih zjutraj, ker imamo šolo čez cesto. To je super! Malo pogrešam Anglijo, ampak tu je tudi krasno. Težavo nam dela samo ena stvar: slovenščina. Zelo se razlikuje od anglenščine. Pri pouku imamo zato še prevajalne naprave, ampak se tudi pridno učimo slovenščino. No, pojdimo k zgodbi.
Zdajle smo pri kosilu v veliki jedilnici. Sedim z Lucky in Skyem, tako kot po navadi. Potem pa vidim, da se pri sosednji mizi kregajo. To me ne bi tako motilo, če ne bi en tip zabrisal krožnika z lazanjo v sošolkino glavo, ta pa se skloni in... in krožnik prileti v Skyevo glavo. Z Lucky zakričiva in ob mizi se prikaže ena druga punca, ki lopne tistega tipa in nanj zakriči: "Tepec!"pridenas in po anglenško vpraša, če smo v redu, in mi odgovorimo, da ja. Nato prisede k nam. Jaz že znam dovolj slovensko, da se lahko malo pogovarjam. Nato pa reče: "Jaz sem Nika. Me veseli." "Kje pa živiš?" jo vpraša Sky. "Tule, v Domžalah," mu odgovori. "Kako pa je tu?" vpraša Lucky. Nika pa reče: "Še kar." Nato pogleda na uro in reče: "Oi, kmalu bo zvonilo. Se vidimo kasneje, velja?" Prikimamo in ona si torbo oprta na rame in zdrvi v razred.
NIKA VIDMAR
Kar naenkrat je na šoli polno novih učencev. Saj ne, da je to slabo. Samo opažam.
Zdajle se končuje naša sedma in zadnja ura. Tako se dolgočasim...
Kar naenkrat zazvoni in vsi planemo ven iz učilnic. Zunaj srečam tiste tri, ki sem jih videla na kosilu. Čisto lepo se pogovarjajo po anglenško. Upam, da me ne bodo opazili, ker mi zdajle res ni do družbe... No, oni me niso, me je pa prijateljica Ana in me pokliče. Prekleto!
"Ana, kaj pa je?" jo utrujeno vprašam. "A ti veš, da je Kian enemu zabrisal krožnik v glavo?" "Ja, ja, vem," ji odgovorim. Res sem že utrujena in... Oh, ne, tisti butelj prihaja sem! "Moram iti bye bye," zdrdram in stečem proti domu. Letos bo noro. Res, res noro.
**************************************************************************************************************************
Takole, 6. del. Bomo videli, kaj bo prinesla ta zgodba! :wink: (Pliis lajkite, če se vam ta del zdi dober.) Lp!