Haaaaj, veliko časa me ni bilo. In zdaj spet pišem. No, gremo k zgodbi.
NIKA VIDMAR
Ura je sedem zjutraj in budilka mi zvoni. Ne da se mi v šolo, pa še pišemo. Nenadoma mi zazveni telefon. Kliče me... Vid?
"Daj, Nika, pridi do Kamniške Bistrice, saj veš, tam, kjer je zdaj tisti prenovljeni most," mi reče. "A si zmešan? Ura je sedem!" mu ogorčeno rečem. "Misliš, da smo ponoči kaj spali?" me vpraša. Ne. Že od sedmega razreda ponoči ne spijo več kot 4 ure. In ne glede na to so videti zelo spočiti. Ja, očitno so bili fantje iz našega razreda ponoči spet skupaj. Niso spali, ampak najbrž gledali TV, igrali biljard in namizni nogomet. Točno tako je že od sedmega razreda. No, takrat smo se ponoči pogovarjali po Vibru, in ne v živo. Saj včeraj smo bili pri Sari kar dolgo. Mislim da nas je bilo šest ali sedem. No, ob devetih smo se poslovili, fantje pa so očitno pohajkovali po Domžalah. Blagor, njihovih staršev trenutno ni doma, ker so šli na službeno pot. Kdo bi si mislil. "No, a prideš?" mi reče Vid. "Ok, naj ti bo." Oblečem se in se izgovorim mojim ta starim, da grem v šolo, ker imam preduro. Ob pol osmih sem že tam. "Kje si bila?" me vpraša Eva. "Kaj je narobe?" vprašam. "Tole," zagodrnja Peter, in pokaže pod drevo ob reki. Mala račka se je zapletla v plastično vrečko. "Evi sva ravno razlagala, da to ni tako resno. Ne, Vid?" izjavi Peter. Eva ga pogleda, kot da bi padel na glavo, jaz pa rečem: "Da ni? A da ni?" "Mja, pojdimo jo rešit, preden Niko raznese," izjavi Vid. Bedak! No, vsaj rešit jo gremo. Jaz se spustim dol, nato pa mi spodrsne in... "Nika, pazi!" zakriči Eva. Nato pa me nekdo ujame za roko. Urban! "Pazi malo," se mi nasmehne. Vidim, kako se za njegovim hrbtom Eva namuzne, Vid pa reče: škoda, da nismo posneli, super bi bilo za film..." Eva ga jezno pogleda, Peter pa se spusti z nama dol. Rešim račko, nato pa Eva zakriči: "Ura je osem!!!" Spogledamo se. "Šola je deset metrov stran," jo opomnim. "Ups," reče ona, "zmeraj pozabim, da nismo več na osnovni." "Ja, potem bi res imeli problem," se zasmeje Vid. Oh ja. Čas za test iz matematike. "Dons pa pišemo slovo," izjavi Eva. "Kaj?!" se ustrašim. "A ne pišemo matematike?!" Eva se zasmeje."Nika, hecam se, samo hotela sem te prastrašiti," mi reče. Od olajšanja zavzdihnem. Ker sem se učila samo matematiko! "Ti, Eva, še hodiš na baket?" jo vpraša Vid. Odkima. "Ti, Nika? Še hodiš?" se obrne k meni Eva. "Ne, samo še na karate in na kitaro," odgovorim. "Fino. Mi pa hodimo na žure," se zareži Peter. "Saj me tudi," se branim. "Nas včeraj, pri Sari, niste videli?" Peter prikima, češ, da nas je, Urban pa reče: "Ja, ampak Peter je mislil sprehodi ponoči." "Srečneži, starše imate v Avstriji," zarenčim. "Samo en teden," otožno reče Vid. "Pri nas je to enkrat na pet let," zaječim. Počasi gremo proti šoli. "Hej, se popoldne dobimo pri Menačnikovi?" vpraša Peter. Vsi prikimamo, jaz pa še dodam: "Pa povejmo še drugim."
KATTIE DONN
"Erric, si videl Lucky?!" zavpijem na robu obupa. Odkima. Sky priteče do mene in mi reče: "Ni je. Povsod sem pogledal, a je ni." Vidim, kako do šole prihajajo Nika, Peter, Eva, Urban in Vid. Stečem do njih in jih vprašam, če so videli kje Lucky, pa vsi odkimajo. Kiatta ravno pride do nas, in nam hoče nekaj povedati, nato pa onemi in pokaže nekaj za Niko. Vsi se obrnejo in spet vidimo črn plamen, v katerem rdeče žarita dve očesi. Blackman je v Sloveniji?!
***********************************************************************************************************************
Nov del, upam da vam je všeč. Če vam je, plis komentirajte, in če imate še kakšne predloge, mi povejte. Lep pozdrav in ostanite zdravi,
Kattie :wink: