»Zakaj imam tak glas?« rečem in se še vedno čudim.
»Saj to je čudež!« vzklikne sestra in skoraj skoči do neba. »To se je nazadnje zgodilo pred 50 leti! Zagotovo boš v novicah!« doda in pokliče mojega zdravnika.
»Ampak jaz nočem biti v novicah! Samo svoj glas hočem nazaj.« rečem in gledam zdravnika.
»Ljubica! Saj to je tvoj glas, samo dve oktavi nižje!« mi pove zdravnik. Debelo ga pogledam.
»Kaj?« izustim.
»Oktava je…« začne razlagati zdravnik a ga prekinem.
»Vem kaj je oktava, samo zanima me kako je to mogoče?« skoraj zakričim in stečem iz sobe. Res ne vem, zakaj pred težavami vedno bežim. Morala bi ostati in kot v filmih poslušati zdravnika, med tem ko bi se vsi okoli mene drli od žalosti. Slišim, da za mano nekdo teče, a se ne ustavim.
»Hej! Lili!« zaslišim malo znan glas. Ustavim se in se v strahu obrnem.
»Kaj hočeš?« rečem z svojim nizkim glasom in primem se za grlo. Ogaben glas imam. Dvigne obrvi.
»Saj lahko zvišaš glas. Nehaj se delati!.« reče, kar me zelo prizadene.
»Pač imam tak glas! Zakaj se sploh vmešavaš v moje življenje?!« zavpijem ter stečem stran.
»Ne prepoznaš sošolca?!« zavpije za mano. Ustavim se in se primem za čelo.
»Oprosti. Kateri že si?« rečem in se počasi obrnem.
»Žan.« reče in se prisrčno nasmehne, jaz pa samo strmim vanj z brezizraznim izrazom na obrazu. »Lahko greva malo na sprehod po parku. Nekaj ti moram povedati…« reče in jaz pokimam.
Sredi pogovora izstreli:
»Všeč si mi.« reče in me pogleda. Na vsaki roki iztegnem kazalec in si jih položim na vsako stran čela.
»Ne zbeži. Zmoreš to. Ne boš morala vedno bežati.« si govorim. Čez nekaj sekund počasi odstranim prste.
»Em… veš…« začnem. A zlomim se. Stečem stran.
»Lili! Čakaj! Oprosti!« vpije za mano, a ga ne poslušam. Nato začnem razmišljati. Če bom kadarkoli začela pisati zgodbo o svojem življenju se bo ljudem ob njej zmešala, ker bom od vseh težav vedno bežala. Moram se soočiti z njimi.
Iz žepa vzamem majhen zvezek in vanj napišem:
1. Pojdi nazaj v bolnišnico in se sooči s svojo »boleznijo«.
2. Nimaš več raka. To pomeni, da sta z Adrianom lahko skupaj.
3. Povej Žanu da imaš fanta.
P.S.: Delaj po napisanem vrstnem redu če ne si lahko v škripcih.
In tako je moje življenje postalo urejeno. Za vsak dan sem imela urnik. Ničesar nisem smela zgrešiti.

Čez 3 leta.
Zdaj se piše leto 2024. Stara sem 14. Že! To je pa šlo hitro. Z Adrianom sva še vedno srečni par in moje življenje je še vedno urejeno po urnikih.
A nekega dne se mi življenje spremeni.
»Oči! Vstani hitro!« zavpijem in oči se zmedeno zbudi.
»Ojoj! Hitro steci ven. Jaz grem po ostale!« zavpije v hrupu bleščečega ognja.
»Saj so že zunaj! Samo po tebe sem prišla!« zapijem nazaj in stečeva na hodnik, napol ujet v ogenj. Oče že teče po stopnicah nakar se spomnim.
Hitro stečem v majhno otroško sobico in iz majhnega kinderpeta vzamem majhnega dojenčka. Privijem jo k sebi in stečeva na hodnik. O ne! Stopnice zajame ogenj in padejo dol. Iščem možnost za izhod. V paniki stečem v sobo. »Po nesreči« pograbim violino. Hitro zaprem vrata sobe in odprem okno. Z Kajo in violino splezam na streho. Spustim se po vrvi, po kateri se je navadno spuščala Zala. Ko splezam na sosedovo streho zaslišim očija.
»Lili! Lili! Kje si! Pridi ven!« vpije skoraj v joku.
»V redu sem očka! Tudi Kajo imam! In violino seveda!« zavpijem in oči neha vpiti. Skočim na nadstrešek, ki je kar visok. V Adrianovo okno vržem lahek kamen, ki se je – ne vem kako – znašel na strehi. Adrian počasi odpre okno.
»Kdo me zbuja sredi noči?« vpraša in gleda nekam v zrak. Zelo smešno izgleda. V spalni srajci spretno splezam po fasadi do njegovega okna.
»Bu.« tiho prhnem, a Adrian zavpije kakor da je prvič videl žensko v kopalkah (vem. Smešna primerjava!)
»Samo jaz sem no!« rečem. Verjetno je zelo čudno izgledalo, ko sem v spalni srajci, z dojenčkom v levi in violino v desni skočila v njegovo sobo.
»Zakaj me imaš tako veselje strašiti?« še vedno prestrašeno vpraša.
»Saj sem ti povedala! Ko se prestrašiš si smešen! Ampak še vseeno ljubek.« rečem in ga poljubim.
»Mi zdaj prosimmm poveš kaj se je zgodilo?« vpraša.
»Recimo, da nam je zagorela hiša.« rečem. »Ou! Lepa pižama!« rečem ko se zavem, da nosi samo spodnji del pižame.
»Hvala enako!« reče in pogledam svojo zeleno spalno srajco z velikim znakom »drekca« na njem.
»Haha.« se sarkastično zasmejem. Prisrčno se nasmeje in me poljubi.
»Kaj pa ti tu Lili?« vpraša Adrianova mama. Hitro se odmaknem od Adriana.
»Nič takega. Hiša nam je zgorela pa nisem imela druge poti ven.« rečem, v tem pa Kaja začne jokati. Kaja je moja najmlajša in seveda edina sestrica. Posvojili smo jo. Zelo rada jo imam. Dvignem jo v naročje in jo začnem zibati. Kmalu se umiri.
»Grem malo ven pomagat. Kar bodita tukaj.« reče in namerno zapre vrata. Zavijem z očmi in Adrian se nasmeje. Sede k meni in me objame čez ramena.
»Kako je lušna.« reče in me poljubi na čelo. Ja ja! Saj bom nehala s poljubi.
»In? Kaj gremo delat?« vprašam.
»Ne vem. Zaspan sem ker si me zbudila sredi noči. Mogoče bom še malo zaspal.« reče in na veliko zazeha in nato še kihne. Leže na posteljo jaz pa poleg njega. V rokah držim Kajo in tako zaspimo.


Hej!
Tu je nov del! Kako vam je všeč?
KAJA: https://thumbs.dreamstime.com/b/baby-sleeping-newborn-kid-sleep-hat-new-born-girl-bed-one-month-60091475.jpg
KAJINE OČI (ker se jih na njeni sliki ne vidi. GLEJ SAMO OČI!!!): https://encrypted-tbn0.gstatic.com/images?q=tbn:ANd9GcTu0_VLVvE4-JCvX7lTSjogkfRA8zLpbLUWMA&usqp=CAU
Če vam je všeč dajte like in se naročite name!