Zdravo, to je moja 1. zgodba in ne vem kje bi začela. Verjetno kar na začetku, ne? No, pa dajmo...
Bil je petek. Tisti dan, ko imamo najbolj čuden urnik; NAR, NAR, ŠPO, ZGO, ŠPO.
Zamujam v šolo in to ravno v petek, ko je bil dežurni učenec on: A******!
Ko pridrvim po hodniku mimo njega, si mislim le eno stvar: naj ne zamudim! A******a niti ne pogledam, ker bi dobila tak izraz:🥴
Emm...ja...ne bi rekla, da mi je všeč, ampak na splošno se mi v glavi zavrti že, ko samo pomislim nanj. Nevem zakaj.
Kakorkoli že, zdaj le tekam in upam, da ne zamujam. Vsi so že v razredu! Nenenene si mislim. Usedem se in se oprevičim. Dobra novica: učiteljica mi oprosti, slaba novica: Luka je danes v šoli (Lukata sovražim!). Globoko vdihnem in izdihnem Pozabi nanj Bri, pozabi nanj...
Zdaj je konec prvih dveh ur in je malica. Rediteljica sem, zato grem po malico. Raje bi šla preverit A******a...pa saj pot vodi mimo! Spotoma ga na gitro pogledam in vidim, da je žalosten. Težko mi je pri srcu pa tudi...kaj sploh je z njim? Celo malico razmišljam o njem!
Zdaj s puncami hitimo na športno. Še sreča, da so nekateri fantje šli na nogometno tekmo, ker drugače jih ne bi prenesla!
Šporne ni vredno opisovati, ker ni vredno!
Po ŠPO-ju je odmor, ki traja 10 minut. Ponavadi bi ga izkoristila za pogovarjanje z Laryso, a tokrat je drugače; Stopim pred A******a in ga pogledam naravnost v oči (najverjetneje sem zaredela) in mu rečem: "A******, nisem še srečala pogumnejšega in samozavestnejšega fanta kot ti, zato sem prav presenečena nad tem kar vidim." malce me pogleda in nadaljujem: "Čeprav sem samo sna navadna punca, me skrbi zate. Zelo skrbi." Človek me nekaj časa samo bulji in že hočem odito, ko...


nadaljevanje: jutri