Nadaljevanje:

Mih ji ne odgovori, ampak le začne hoditi v gosto, črno temo. Vsi se spogledamo in se s cmokom v grlu odpravimo za njim. "Kje pa mate luči!?" vpraša fant strogo. Vsi iz žepov potegnemo svetilke in jih brez besed prižgemo. "Čakajte malo!" nas spet ustavi. "Joo, Mih! Ka pa je zdej!?" je že naveličana Mina. Fant ji odgovori: "Preveč luči je! Privabli bomo ljudi pa živali!" "Utihni!" zakliče Alex. "Če ne bojo res prišle žvadi!" Ivona ju ima dovolj. "Se bomo prepirali, al hodli!?" Nihče ne odgovori. Hodimo in slišijo se le naši koraki, ko hodimo po pesku.
Čez nekaj časa se spet ustavimo in Anny vpraša: "Ampak, kje bomo pa spali!?" Tišina. "Ampak res," odvrne Mary "Kje bomo spal!?" Mih že ima pripravljen odgovor: "Ne bomo spali. Celo noč bomo hodili." Zazijamo in se začnemo prepirati med sabo. Imam priložnost, da se končno nadiham in odpočijem. V bližini opazim podrto klop in odpravim se do nje. Nekdo gre za mano in proti zasledovalcu usmerim lučko. ALEX!? si mislim, ko ga vidim in rečem nekaj posebnega temu: "Emm... Počneš...kaj...tu...!?" O fant! To ni zvenelo normalno! si mislim, a ni mogoče ubežati! "Nič. Ka pa ti delaš?" "No...V bistvu sem (emm) se hotla sam usedit...ja..." TO. JE. ZVE-NE-LO. GROZNO!!! Zakaj se mi to dogaja!? Še dobro, da naju drugi ne vidijo. Še kar so potopljeni v prepir. "Eee...grem k ostalim..." odvrnem in grem mimo njega, kot lopov mimo policista. Alex najbrž strmi vame kot, da se mi je zmešalo (in verjetno se mi tudi je).
Končno se nehajo prepirati in Mih razglasi: "Šli bomo v mesto in nekje tam prespali, ok?" Vsi se strinjajo in odpravimo se v mesto (seveda z GPS-jem na 'učiteljskem telefonu'). Prispemo do mesta in ugotovimi, da nimamo kje prespati. Na zadnje odidemo na ladjico s katero smo pobegnili z otoka in si tam postlamo: jopice in kaj podobnega damo na tla, nahrbtniki postanejo vzglavniki in Matt nas preseneti s posteljnino, ki smo jo prej uporabili za vrv. Noč je mirna in tiha. No, skoraj tiha: le Larry smrči. Ne morem zaspati, a ne vem zakaj. Ustanem se in odidem iz kabine (spalnice) ter se naslonim na rob ladjice in se zazrem v nočno nebo. Zvezda pri zvezdi mi mežikajo in mi govorijo naj zaspim in se zjutraj, ko bodo izginile, zbudim... Naenkrat dobim občutek, da me nekdo opazuje. Obrnem se in ga zagledam: Alexa! "Kaj pa ti tukaj!" poskočim. "Nič. To sem tebe hotel vprašat." mi odvrne. Poskušam odgovoriti: "No, sem rekla pa jaz." Nekaj časa sva oba tiho, nato pa se Alex odpravi nazaj. Pa sem spet sama. Čez nekaj časa začutim na svoji rami roko. Mislim že, da mi je Alex prišel težit, a ugotovim, da je Larysa. "Ti si!" Odgovori mi: "Ja, js sem. Prit že nazaj! Z Ivono, Mary pa Mino igramo karte." Sledim ji in začutim, da je nekaj v zraku. Nekaj novega in drugačnega.

Nadaljevanje: jutri