Uvod: Zakaj naj bi fantje še kar le fantje, zakaj naj 1. april ni več tisti 1. april in zakaj nihče noče odgovoriti.

Z Laryso hodiva in se na poti v šolo pogovarjava. "Danes je prvi april." je dvignila glavo Larysa. "Jap." sem ji odgovorila. "Danes nikomur ne zaupaj in nikomur niti pod razno!" me opozarja. Zavijem z očmi: "Sej vem! Misliš, da je enostavno pozabiti vsa tista sporočila, ki si mi jih včeraj poslala!? Desetkrat si mi napisala eno in isto!" V tišini hodiva dalje...
Ko prideva do šole, Larysa ves čas pogleduje okrog, da je ja ne bi kdo na finto. Spet zavijem z očmi.
Opazim fante in jih pozdravnim: "Hej Mark, hej Mark 2.0, hej Din! Mark začne razlagati: "Svoji mami sem dal zobno pasto v copate!" Nato pa še Din pove: "Sestrico sem nahecal, da je sobota! Sam pol ji je mama rekla, da ni..." Vsi se zasmejemo. "Kaj pa ti Mark?" se obrnem k 2.0-u. "Zaenkrat še nič." pove. "Kaj sem ti rekla Bri!" se od nekod pojavi Larysa. "Saj veš: nikomur ne zaupaj!" "Zakaj!?" "Ker so pač le fantje!" In greva v šolo.
Prva, ki nas je 'nahecala', je bila učiteljica. Rekla je, da pišemo test z novo učno snovjo. Če mene vprašaš je to izživljanje nad mlajšimi. Potem pa...nič! Kot, da so vsi pozabili kateri dan je danes. Larysa je poznavalsko dejala: "1. april ni več to kar je včasih bil."
Ko se je začela druga ura, smo vsi opazili, da je na učilnicah namesto: učilnica geografije ali učilnica slovenščine, pisalo mučilnica geografije in mučilnica slovenščine. Ravnatelj je vse razrede pokical v jedilnico. Da bi ga boljše videli je stopil na mizo in vprašal: "Kdo je na vsa vrata pred besedo učilnica napisal m!?" Nastala je čista tišina.

Nadaljevanje: jutri