Ja to je že verjetno moja stota zgodba ampak okej... bomo preživeli.:pensive:
-----------------------------------------

*b*1. poglavje: Uvod*b*
*i*Sprehajal sem se po Prepovedanem travniku. Že ime samo po sebi nikogar ne privlači. Ampak mene nekaj vleče sem. Kot da spadam sem.*i*
*i*Oče mi je že neštetokrat zabičal, da je ta kraj nevaren, da se ne hodi tja... Ampak jaz ga ne upoštevam. Saj ne, da bi se šlo za neupoštevanje in predrznot. Samo... Tam je lepo. Travnik je poln visoke trave in prelep razgled je... Nikoli se mi še ni zgodilo nič nevarnega. Mogoče je nevarnost samo legenda ali mit.*i*

*i*Veliko ljudi v moji vasi govori, da je travnik zaklet, da je pod urokom nevarne sile... Seveda jim ne vrjamem. Zakaj bi bil travnik zaklet? To sploh nima smisla! Tako ali tako jim ne gre zaupati o sploh čemerkoli. V njihovih razlagah imajo vedno nekaj vmes same legende in vse živo in mrtvo!*i*

*b*2. poglavje:*b*
*i*Kakorkoli. Hodil sem med vidoko travo in poslušal šumenje listja in ptičje petje.*i*
*i*Prišel sem do velike skale, na kateri ponavadi ležim in gledam v nebo.*i*
*i*Ampak ves čas sem imel občutek, da me nekdo opazuje.*i*
*i*Spretno sem splezal po skali in se razgledal naokoli, če mi kdo sledi. Moj pogled se je ustavil. Za hip sem nekoga uzrl. A se je ta takoj skril v travo. Postalo me je malo strah. Morda je travnik resnično zaklet! Stopil sem s skale in se začel približevati zasledovalcu. Bil sem že kakšen meter stran, ko se je iz trave dvignila glava. In ni izgledala kot človeška glava. Imela je sivo-srebrno dlako, velika koničasta ušesa in hladne oči, ki so nenehno strmele vame.*i*
*i*»Zagotovo je žival...« sem pomislil in takoj začel ugotavljati kaj je.*i*
*i*Ampak žival se je začela počasi približevati, nato pa tekati vse hitreje proti meni.*i*
*i*Tako sem se ustrašil, da sem otrpnil! Sploh se nisem mogel premakniti! Žival je bila že čisto blizu, ko je iz nenada skočila v zrak. Edini premik, ki sem ga še sploh lahko storil, je bil padec. Zgrudil sem se na hrbet in lahko sem še videl kako je siva žival skočila čezme.*i*
*i*Lahko sem jo razločil.*i*

*i*Bil je volk.*i*

*i*Toda volk se ni zmenil zame. Skočil je in se pognal naprej. Drgetajoč se sem se obrnil in zagledal prizor, ki se mi je za vedno vtisnil v spomin: volk je napadel košuto. Vrat ji je dobesedno raztrgal in začel goltati kose mesa. Bilo je odvratno. Sililo mi je na bruhanje, hotel sem steči proč. Ampak pred očmi se mi je meglilo, sploh se nisem več mogel ustati. Omedlel sem.*i*
*i*-------*i*
*i*Zbudil sem se šele po tem. Nekdo se je sklanjal nad mano.*i*
*i*Volk.*i*
*i*Tako sem se prestrašil! Zakričal sem, volk pa je odskočil in me radovedno opazoval. Dvignil sem trup in zadihano opazoval žival pred mano.*i*
*i*»Vau...« sem rekel in strmel kot začaran. Potem sem iztegnil roko proti volku. Ta je zarenčal in se začel počasi ritensko odmikovati. Avtomatsko sem zgrabil kamen in ga vrgel v žival. To je bila napaka. Volk je začel riniti vame! Kolikor sem sploh še imel moči, sem se dvignil in podal v dir! Volk pa za mano! Tekel sem skozi gozd in nisem gledal kot hodim, dokler nisem padel. Mislim, da sem si zvil gleženj. Nato se je iz nenada v zraku pojavila puščica. Zadela je v bližino volka. Obrnil sem se in zagledal očeta. Ta je jezno gledal, nato spodil volka in me pobral s tal. »Kaj sem ti rekel?! Ne hodi na ta travnik! Kdaj se boš naučil, da so nekatere stvari nevarne in jih moraš pustiti pri miru?!«*i*
*i*»Ampak oči,« sem rekel »Mene zanimajo stvari! Ko si mojih let, vsakega vse zanima!«*i*
*i*»Ko si 14, poslušaš starše in jih ubogaš!« se je zadrl oče in me pograbil ter odvlekel stran.*i*
*i*»Volk bi te lahko ubil!« je nadaljeval.*i*
*i*»Ampak me ni!«*i*
*i*»Zato, ker sem te rešil! Brez mene, bi bil zdaj že večerja volka!«*i*
*i*To je bilo res. V tišini sva odšla domov. Vsi - mama, babi, sestra so spraševali kaj je z mojim gležnjem in kaj sem spet počel. Ampak kako naj odgovorim na vprašanja, če pa niti jaz ne vem odgovora nanje?*i*
-----------------------------------------

Evo naslednji del pride kmalu. :sparkling_heart::hugging: