okej ratal mi je: nov del
prijetno branje <3
~~~
*b*GABRIELA*b*
»James…«
»Ja, Gabi?«
»Moreva govoriti, ampak ne tu. Nekje izven šole, nekje, kjer bova sama«
James samo pokima, ti premiki, z njegovo glavo me vedno zmedejo ob enem me nervirajo, ob drugem pa, njegov nasmeh, ki se mu nariše na obraz, ko pokima… Ta nasmeh me vedno spravi iz tira, tudi če jočem, če sem jezna, vedno ko se on nasmehne se zdi svet lepši.
»Če že hočeš, jaz nimam ravno potrebe, da bi govoril s tabo,«
Te besede zabolijo, kot nož me zbodejo naravnost v srce. Zakaj je tak?
Šolski zvonec zazvoni. Konec najinega sprehoda po šoli, konec razkazovanja šole. Zdaj sem imela priložnost, da bi kaj rekla, ampak sem jo zamudila.


*b*JAMES*b*
Zvonec, hvala bogu. Res nočem bit, tak do nje, ampak preprosto je preveč vsega. Preveč Emily je povsod, povsod jo vidim pa čeprav je mrtva. In čeprav Gabi ne ve vsega, ve dovolj, če se hoče jutri še zbuditi živa.
Danes bom jo preprosto ignoriral, ne samo danes, ja to bo to: začel jo bom ignorirat. Edini razlog je samo Emily.
Vse je tako čudno, kar naenkrat je mrtva. Kaj če je Gabi začela sumiti, kaj če se bo začela spraševati, kako vem, da je Emily mrtva… Ker tega še ne rabi izvedet, sploh nikoli ne rabi vedet, kaj se je zgodilo z Emily, pravzaprav kdo se je zgodil Emily…
Vse je tako težko, hočem zaupat Gabrieli, ampak ob enem me je strah, ne sme se vplesti v primer, v raziskavo, ne smem ji pustiti tega. Ne smem ji dovoliti, da začne brskati, stikati nos, tam, kjer ni treba. Naj preteklost ostane preteklost.


*b*GABRIELA*b*
Začutim, da me nekdo zgrabi za roko, preden se obrnem že vidim Julin jezni obraz.
Brez besed me odvleče stran od Jamesa, stran od odgovora. Stran od… ljubezni?
»Gabriela, kaj za vraga se greš?«
»Nič,« zamrmram.
»Misliš, da te ne poznam, kaj hočeš od Jamesa, govorili sva že o tem, on je…«
Julia ostane brez besed. Dokončam njen stavek: »...morilec?«
Julia zmiga z glavo nekaj podobnega, kot ko pokima.
»Juls pa saj ne misliš, da… Omg ne ni, ne more bit, ni tak,«

Spet zvonec, brez besed se odpravim stran od Julie, v učilnico, hočem samo stran od vseh, hočem pobegnit, nekam, kjer bi bil mir. Brez kvazi morilcev, brez dram. Samo mir. Se sploh zavedam, kaj pomeni beseda mir? Sem sploh kdaj že občutila mir? Če sem ga se ne spomnim.


*b*GABRIELA ~ OTROŠTVO*b*
Probam zaspati ampak ne gre, po telesu se mi plazijo mravljinci in vedno ko zaslišim mamino dretje me zmrazi. Mami se je spet napila, tako kot vsak večer. Oče pa dela do poznih ur, da lahko nahrani mene in poskrbi za mamo.
Očetov globok glas, me hkrati pomirja in straši: »Lucy, Gabriela je še otrok. Stara je komaj 6 let, potrebuje še mamo. Ne moreš vsak večer biti pijana. Pa kaj ti je?!«
Zvijem se globje v odejo, vzglavnik si prekrijem čez glavo, vse kar si želim, je le to, da bi se pogreznila v posteljo, da bi lahko mirno zaspala.
Potem zaslišim, le tresk vhodnih vrat. Točno vem kaj sledi, mama je šla ven, si prižgala cigaret in vrnila se bo čez pol ure in očeta prosila za odpuščanje, rekla bo, da varčuje denar za zdravljenje. Vedno je tako in oče ji vedno verjame. Ampak danes je drugače. Očetovi koraki se bližajo, vse bližje so, njegovi koraki so težki, ko se vzpenja po stopnicah.
Vrata moje sobe se odprejo.
»Hej miška, že spiš?«
Pride bližje k meni, prižge lučko, ki jo imam na nočni omarici: »Hm, je mamica spet ugasnila tvojo lučko, pa čeprav se bojiš teme?«
Jaz samo prikimam, ta scenarij mi ni znan, to me straši. Nisem navajena na nove stvari, na drugačne čase, bo sploh kdaj drugače?
Oče sede na rob, postelje k meni. Utrujen je, njegovi podočnjaki zajemajo skoraj ves njegov obraz, a kljub temu, se utrujeno nasmehne in šepne: »Jutri imam dopust, spakirala bova stvari in šla k babici na obisk, tam bova ostala le par dni.«
~~
upam da ste uživali
pa upam da preživite v šoli... srečno <3