Sylwein
Zajemala me je megla. Čutila sem nož v prsih. Čutila sem življenje, ki je odtekalo iz mene. Čutila sem bolečino. Čutila sem kri, ki je skupaj z mojo zavestjo tekla iz mene.
Tema.
Zmešalo se mi je. Ne morem tako dolgo umirati, kajne?
Nisem mogla dihati. Nisem se mogla premakniti. Nisem mogla slišati, ne videti. Ničesar nisem mogla.
Vedela sem, da se mi bliža smrt. Da sem že mrtva.
Nenadoma me je zajela belina. Slišala sem nežen šepet. Zgrabila me je panika.

Vdih.
Izdih.
Dihala sem.

Čutila sem.

Videla sem.

Slišala sem.

Živela sem.

Slišala sem korake okrog sebe, potem pa so se pojavili glasovi.
»…prepozni.«
»Zabodla sta jo.«
»Zdaj je živa.«
»Rana se ji je zacelila.«
»Kako?«
Čakala sem odgovor na vprašanje, ki ga je zastavil ženski glas.
»Ne vemo.«
Zalilo me je razočaranje.
»Poglej če diha.«
Slišala sem korake, ki so se mi približali. Oseba je pokleknila in njena roka je zdrsela pod mojo majico. Zamrazilo me je. Čutila sem moč. Veliko moči.
»Diha. Čutim kri, ki se pretaka po njenih žilah, bije ji srce. Živa je,« je rekel dekliški glas. Roka se je umaknila.
»Lahko greš, Reya. Ethan, nesi dekle.«
Spet so se mi približali koraki, a te so bili drugačni. Fant, predvidevala sem, da Ethan, se je sklonil k meni in me dvignil. Za trenutek mi je vzelo sapo.
Moje telo je ovila topla mehka odeja. Oči so se mi počasi zaprle. Moje misli so bile končno umirjene, pripravljene na nov začetek.